S kakci do zdravja

Medicina je v zadnjih desetletjih izjemno napredovala, vendar včasih napredek pomeni tudi vračanje k staremu. V zadnjem desetletju je izjemen preboj naredilo zdravljenje črevesnega mikrobioma z infuzijo tekočega blata zdravega darovalca. Tehnično dodelan, moderen postopek v bistvu le potrjuje to, kar so na Kitajskem in v Indiji vedeli že pred stoletji, celo tisočletji – zdravo črevo je ključ do zdravja. Izvrstna novica pa je, da se s transplantacijo fekalnega mikrobioma ukvarjajo v naši neposredni bližini, kjer imajo tudi fekalno banko. Na Reki smo obiskali izr. prof. dr. Gorana Hauserja, dr. med., ki je prvi v nekdanji državi začel s tem preprostim, poceni, a izjemno učinkovitim zdravljenjem.

Goran Hauser je internist gastroenterolog v Kliničnem bolniškem centru Reka in dekan reške medicinske fakultete. »Medicina je specifična, vsi na fakulteti delamo v praksi. Ne morete samo poučevati, morate delati tudi tam, kjer so bolniki,« je povedal, ko sem vstopila v njegovo pisarno v eni od stavb v sklopu univerzitetnega kompleksa iz leta 1908, ki sta ga zgradila brata Branchetta in podarila mestu. Tu je bila nekoč ubožnica, zdaj pa v parku in zgradbah mrgoli študentov medicine, v neposredni bližini sta tudi otroška bolnišnica ter srednja zdravstvena šola. Ta fakulteta je za zdaj edina v regiji, ki ima fekalno banko, v kateri so spravljene zamrznjene infuzije tekočega blata za transplantacijo. Naslednja najbližja je v Rimu, Gradec pa svojo še načrtuje, kar pomeni, da je reška pomembna tudi za nas – tudi zato, ker Hauser enkrat na teden dela v Izoli, torej bi lahko naše bolnike zdravil kar on sam.

V ekipi za transplantacijo so gastroenterolog, mikrobiolog, infektolog. Najpomembnejši so mikrobiologi, ki pripravijo blato, ga zamrznejo, odmrznejo in »obdelajo« darovalce. Gastroenterolog to izpelje. Transplantacija se opravi skozi grlo, s kolonoskopijo ali kapsulo. »Kolonoskopija je najpogostejša, saj tako pridemo čisto do konca črevesja. Druga možnost je skozi grlo s sondo skozi nos v tanko črevo, da se izognemo želodcu in neprijetnemu vonju. V kapsulah pa je blato liofilizirano, torej izsušeno. To delajo Američani, pri nas pa te možnosti ni, saj so kapsule manj učinkovite – vsaj 10, 15 kapsul je treba vzeti, da bi učinkovale. Pri kolonoskopiji je učinek lahko dosežen že po enkratnem posegu, običajno pa jih je potrebnih več. Učinek po prvi ugotavljamo po približno petih dneh,« je razložil dr. Hauser, ki je doslej (od leta 2017) imel okoli 50 bolnikov. »Uspeh je odličen, saj ni bilo izrazitih stranskih učinkov, komplikacij.«

Sveže ali zamrznjeno – ni razlike. Transplantacija črevesne mikroflore se za zdaj uporablja večinoma pri bolnikih, ki so zaradi antibiotikov izgubili poleg slabih tudi vse dobre bakterije v črevesju, ki jih nujno potrebujemo. Bakterije so obstojne tudi pri minus 80 stopinjah, kar pomeni, da v fekalni banki izgubijo morda deset odstotkov svoje viabilnosti, saj se konzervirajo na poseben način. »Dokazano je, da ima sveže blato in tisto, ki je shranjeno na minus 80, enak učinek. Je pa zamrznjeno tehnično precej preprostejše za uporabo, saj lahko iz banke pošljemo paket v Zagreb, Split, Slovenijo … DHL zapakira paket na suhem ledu in pošlje kamorkoli v krogu kakšnih tisoč kilometrov, saj suhi led vzdržuje temperaturo 24 ur. Postopek transplantacije je preprost in ga lahko izvede vsak gastroenterolog! Največji problem so donatorji in zbiranje blata,« je povedal dr. Hauser in opisal celoten postopek: »Darovalec mora najprej opraviti okoli 20 testov, saj je treba najti zdravo osebo, relativno mlado, med 20 in 50 let, ki ni jemala antibiotikov, ni potovala v eksotične kraje, nima kroničnih bolezni. Naši študentje so idealni darovalci, zato jih tudi vzpodbujamo k temu, ampak ko izvedo za vse postopke in teste, jim navdušenje malo uplahne … Okoli 500, 600 evrov stanejo vsi preizkusi, testi, a to krije zavarovanje. Potem pa je treba prinesti blato: veliko potrebo opravite na posebni kahlici, nato v poseben zaboj zapakirate blato in ga prinesete v bolnišnico. Darovalec ste lahko šest mesecev, potem pa morate ponovno na testiranje, da se prepričamo, da nimate HIV, covida, patogenih bakterij … Z blatom se lahko prenese tudi kaj, česar ne želimo, zato so pregledi tako pomembni in natančni.«

Ko so začeli s transplantacijami, so bolniki, ki so potrebovali blato, poklicali svoje darovalce. »A včasih se zgodi, da potencialni darovalec tisti dan ni opravil velike potrebe. Zato so se osnovale banke, saj se je pokazalo, da če blato hranite na minus 80 stopinjah, lahko obstane dve leti. Kadarkoli lahko odmrznem vzorec in naslednje jutro je vse pripravljeno.«

Superkakalec. Ker je postopek za darovanje tako zapleten, se študenti, ki opravijo vse teste, večinoma kar hitro naveličajo vsega. Hauser zato z ekipo že razmišlja o kakšni bolj praktični rešitvi. »Obstaja teorija o superdarovalcu, superkakalcu, vendar bi bila to za tega človeka velika obveznost. Norvežani so opravili 36 transplantacij od istega darovalca, da bi videli, kako bi to potekalo. Ta človek je bil posebej plačan, vendar v realnem svetu to ne bi ravno delovalo …«

Revija Jana št. 43, 25.10.2022