Ljudje

Ljubezen je topla in mehka

Katja Božič
24. 10. 2022, 22.58
Deli članek:

»Kuhanje naj bo užitek in del spominov, ki jih boste ustvarili skupaj s svojo družino,« pravi Urška Fartelj, ustvarjalka priljubljene kulinarične spletne strani 220 stopinj poševno, ki je te dni izdala že tretjo kuharsko knjigo Skupaj za mizo. Med pogovorom smo si med drugim priklicali v spomin vonje in okuse jedi, ki so jih nekdaj ustvarjali njeni ljubljeni – mama, oče, babici, tete... Te slike, polne topline, imajo v njenem srcu posebno mesto. »Zato ustvarjajte v kuhinji, kuhajte z otroki, pa četudi se kakšna jed ne posreči ali se prismodi. Otroci si take dogodke zapomnijo in jih bodo povezovali z nami,« nam polaga na srce.

Foto: Šimen Zupančič
Urška je izdala svojo tretjo knjigo Skupaj za mizo.

»V kuhinji se mora zabavati vsa družina,« pravi prekmurska ustvarjalka jedi, ki jih po njenih receptih pripravlja ogromno Slovencev, saj slovijo po preprostosti. V njihovem domu je osrednji prostor kuhinja. Vse se odvija okoli štedilnika, obrnjenega proti dnevnemu prostoru, da se lahko tisti, ki kuha – in seveda je to večinoma Urška – pogovarja z  družinskimi člani. »Če si v kuhinji sam, ni pravega veselja,« pravi. Pa svetla mora biti kuhinja, ker svetlo je pozitivno in veselo!

Se spomniš, mama ... Da v kuhinji pravzaprav ustvarja spomine, je ugotovila naključno, ko sta jo na to opozorila otroka: »Se spomniš, ko smo kuhali tisto jed ...« Njene misli velikokrat odplavajo v kuhinjo njene mame, babice, tam so bili posebni vonji in okusi, ki jo še danes prevzamejo, čeprav sama pripravlja te jedi drugače. »Nekatere vonje in občutke ob njih povezujem z ljubeznijo. Rek, da gre ljubezen skozi želodec, je morda malo obrabljen, vendar je v njem veliko resnice. Ko nahraniš otroka, mu s tem nekaj daš. Moja otroka vedno pravita, da je ljubezen topla in mehka. Kadar se stisneš k mami, je topla in mehka, in enako je v kuhinji. Kadar prideta iz šole, ju čakata objem in hrana. Mislim, da se bosta tega najbolj spominjala, pa čeprav kosilo ni vedno po njunem okusu. Kdaj pa kdaj se kaj, kar sem ustvarjala, ne posreči, kot bi si želela,« se smeji. Zato jo včasih prosita, naj skuha kaj povsem običajnega. »Moja otroka nista nič drugačna od drugih, rada imata testenine z bolonjsko omako, rižoto s piščancem, ocvrto meso ... Kadar ustvarjam, jima včasih pošljem fotografijo, da že v šoli vidita, kaj bo za kosilo.«

Ogrejejo dušo in želodček. Misli ji odplavajo v otroštvo. »Ko sem prišla iz šole in smo šli s starši na njivo, je mama vedno nekaj pripravila. Kadar smo imeli trgatev, je spekla potico, še danes se spomnim njenega vonja v kuhinji. Novembra smo ponavadi pobirali repo, ko je bilo že zelo hladno in nas je precej zeblo v roke. Potem pa nas je vedno pričakala nagrada, zavita v bel prt, ki jo je ponoči pripravila mama – topli, dišeči, mehki rogljički, ogreli so mi premražene roke in želodček, ali pa kruh z zaseko. Takrat je bilo vse zelo okusno. Imeli smo gorice, grozdje, in ko se je pretakalo vino, smo pekli klobase pasjo radost – ko se je iz njih pocedila mast, ko je torej 'zašvicala', smo vedeli, da je pečena. V žerjavici pa smo pekli krompir in kruh. Za velike dogodke je oče skuhal bograč, na mizi pa je bila obvezna prekmurska gibanica. Ljudje ponavadi mislijo, da jo imamo v Prekmurju kar naprej na jedilniku, vendar ni tako. Gibanica je kraljica naših sladic, če bi jo pekli vsak teden, bi postala preveč običajna. Zato jo s toliko večjim spoštovanjem pripravimo ob velikih dogodkih, da se potem vedno znova razveselimo njenega posebnega okusa in vonja. Podobno je s sezonskim sadjem. Zdaj, ko ga lahko jemo vse leto, je izgubilo svojo posebnost.«

Več v reviji Jana, 25.10.2022