Malo je bil presenečen, saj skoraj vedno štopa sam, tako je namreč najlaže dobiti prevoz, ampak se je za mojo zamisel hitro ogrel. Za cilj najine poti sva izbrala Metliko, »da bo zanimivo in ne preveč enostavno«, je dejal. Dobre zgodbe in naključja, ki se rada zgodijo, če nisi omejen s časom, so največji čar avtoštopa. Opisuje jih v svojih knjigah. Metlika pa tudi zato, ker je to poletje gostila njegov avtoštoparski muzej, ki ga vsako leto predstavi v drugem mestu. Zamisel zanj je dobil ob izidu prve knjige. Želel je najti prostor, kjer bi lahko razstavil predmete s svojih potovanj, pa se je teh zbirk nabralo toliko, da potrebujejo vsaj kakšnih 90 kvadratnih metrov. In tako je nastal muzej, kjer se radi ustavljajo popotniki.
Ženske redkeje ustavijo. Ob desetih dopoldne sva se dobila na bencinski črpalki Barje in se dogovorila, da bova na izhodiščno točko prišla do 16. ure (nazaj iz Metlike naju je peljal fotograf), da morava ustaviti vsaj tri šoferje in da mora med njimi biti vsaj ena ženska. »Ženske so previdnejše, veliko redkeje ustavijo. Od okoli 11.000 voznikov na mojih poteh jih je bilo le 13 odstotkov,« pove. Potem pa iz nahrbtnika izvleče zvezek in s črnim flomastrom napiše najin prvi cilj: NM (Novo mesto), črki pa obrobi še s fluorescentnim flomastrom. »Vedno lično napišem, kam grem, ker je pomembno, kakšen vtis dobijo ljudje o tebi. Tako vidijo, da sem urejen.« Štopati je začel razmeroma pozno, pri petindvajsetih letih. »Štirinajstega septembra 1984 sem se odpravil na koncert skupine Queen v Milano in se vrnil čez pet mesecev. Po koncertu sem šel na trgatev v Francijo, spal sem pod pomarančami v Španiji, preštopal Nemčijo in Nizozemsko in v največjem mrazu po 8000 preštopanih kilometrih januarja prišel domov. Takrat sem si rekel, to je zame!« Vrnil se je z znanjem dveh novih jezikov, dva je že znal, pozneje se je naučil še treh! Zato jezik na njegovih pustolovščinah ni nikoli ovira. Dobrega avtoštoparja namreč odlikuje odlična komunikacija. »Na začetku so me zanimale kulturne znamenitosti, muzeji, katedrale, nato so me začele vedno bolj privlačiti zgodbe preprostih ljudi, ki jih srečujem. Všeč mi je, če jih s svojimi zgodbami tudi sam malo zabavam, in v čast mi je, ko se mi šofer zahvali za dobro družbo, ko izstopim.«
Štoparjev je vedno manj. Prvič sva sedla v avto z novomeško registracijo petnajst minut pred enajsto. Miran z zgodbami svojih dogodivščin takoj prebije led. Ko izve, da sta z voznikom isti letnik, sta si že domača in na ti. »Rojen sem 21. junija. Veš, kdo je še rojen na ta dan, ampak eno leto za nama? Karel Erjavec in Moni Kovačič,« izstreli. Z voznikom obdelata politiko, pri čemer omeni, da je bil pred leti župan Kanala, a štoparske kariere v tistem času ni prekinil. Besedo ali dve rečeta o dolenjskem cvičku, potem pa smo že blizu trebanjske bencinske črpalke, kjer imava pavzo. »Veš, kako se me boš zapomnil?« reče vozniku, preden se poslovimo. »Štopa se s 'pavcem', jaz sem pa Ipav'c!« Preden nadaljujeva, pomalicava na klopi počivališča. »Slovenskih štoparjev je čedalje manj. V zadnjem času po epidemiji pa sploh,« omeni. To potrdi tudi črpalkar – bencinske črpalke ob avtocestah so namreč odlično izhodišče za večja mesta. »To poletje je bilo veliko tujih štoparjev, vseeno pa jih ni toliko kot pred leti.« Nato z Miranom spet poskusiva srečo. »Daj, poskusi še ti,« me spodbudi. Začnem precej vljudno. »Oprostite, vas lahko nekaj vprašam ….« Moški me nezaupljivo pogleda in se hitro opraviči, da nima časa, še preden do konca povem, kaj želim, in gre svojo pot. »Uvod ne sme biti predolg,« me pouči strokovnjak. »Mislijo, da hočeš od njih denar. Takoj moraš z besedo na dan!« Z vsakim novim šoferjem, ki naju sicer zavrne, sem samozavestnejša, čeprav prevoza še vedno nimava. Vaja dela mojstra, menda. »Nisi nikoli obupal, če te je toliko ljudi zavrnilo?« ga vprašam. Nikoli ne bi toliko prepotoval, če bi se oziral na to, odvrne. Vedno se najde nekdo, ki te pelje.
Več v reviji Jana, 6.9.2022
