»Ko danes gledam nazaj, ne morem verjeti, da sem bila v osnovni šoli tiho, zadržano in sramežljivo dekle, na katero so se spravljali sošolci in vrstniki. Ne glede na to, kako sem se trudila, nisem 'pasala' zraven. Zafrkavali so me zaradi imena – Rebeka takrat ni bilo ravno priljubljeno ime –, ni jim bilo všeč, kako sem oblečena. Kadar so za mano kričali grde stvari pa se jim nisem upala upreti in se postaviti zase, sem si globoko v sebi prisegla, čakajte, boste že videli. Vi boste ostali, kjer ste, jaz pa bom nekaj naredila v življenju. Ravno vsa ponižanja in bolečine so me naredili močno. Mama mi je sicer dajala nasvete, kako naj se zaščitim, učitelji in drugi pa niso storili nič,« pravi Rebeka, ki ima še brata in sestro. Starša sta se ločila, ko je bila še dojenček, in mama je sama vzgajala otroke. Ker je bila Rebeka od nekdaj rada lepo oblečena in je sanjala, da bo modna oblikovalka, se je vpisala na šiviljsko šolo v Ajdovščino ter nadaljevala šolanje v Kranju.
Naporno prebijanje v svet glamurja
»Želela sem si uspeti v svetu mode in lepote. Vendar pa je to težka in zahtevna pot. Pomaga, če imaš karizmo, talent, pogum, da pokažeš, česa vse si sposoben, pa tudi občutek za ljudi, da z vsakim nekako najdeš nekaj skupnega. Če si še lep, je to dodaten plus,« pove Rebeka. Začela se je prijavljati na lepotna tekmovanja, bila je model za poslikavo telesa. Ker ni mogla priti na AGRFT, česar si je tudi silno želela, je šla v New York, tam je med delom in obiskovanjem igralske in manekenske šole preživela štiri leta. Nekaj denarja je zaslužila sama, nekaj pa ji ga je poslala mama, ki jo je vedno podpirala na njeni poti. »Bilo mi je precej težko. Hodila sem na avdicije, in ker sem angleščino govorila s slovenskim naglasom, so me vztrajno zavračali. Trudila sem se in pilila angleščino. Velikokrat na avdicijah čakaš šest ur, prideš v ožji izbor, že misliš, da ti je uspelo, pa te spet zavrnejo. Kolikokrat sem jokala, a sem vztrajala. Mesto samo pa mi je bilo zelo všeč. Ulice so polne ljudi, življenje se nikoli ne ustavi. To me je spravljalo v dobro voljo,« se spominja. Po končani šoli se je vrnila v Slovenijo. Zaigrala je v Naši mali kliniki, snemala videospote, sodelovala z gledališčem v Primskovem, pa igralskim društvom Štrudel v Ajdovščini. Tam je začela šivati tudi prve kostume za teater. Pol leta je bila v Budimpešti, ko so snemali oddajo za Kanal A, in se imela tam res dobro. Po vrnitvi v Slovenijo pa je sprejela prijateljičino povabilo v Miami. Odpotovala je čez lužo in uživala. Poklicala jo je druga prijateljica in jo povabila, da ker je že v Miamiju, naj pride še v Mexico City, ki je oddaljeno samo štiri ure vožnje z letalom.
»Vabilo sem sprejela, takrat se mi še sanjalo ni, kako mi bo to spremenilo življenje. Šli smo ven s prijateljičnimi prijatelji in med njimi sem spoznala ekonomista Edgarja. Zaljubil se je vame in se nekaj mesecev pošteno trudil, da mi je po dolgem in počez razkazal svojo domovino. Pokazal mi je najlepše plaže, zgodovinske vasice, piramide, velemestni utrip. Bil je kavalir, znal mi je pihati na dušo. Bil je pravi princ na belem konju. Hodila sva naokoli in se zaljubila. Nato sem se vrnila v Slovenijo, on pa je želel, da čim prej pridem nazaj. Res sem in začela sva živeti skupaj. Po dveh letih sva se odločila za družino. Najprej se je rodil Emilio, nato še drugi sin, Dylan. Mexico City me je navdušil. Ima 25 milijonov prebivalcev in je tretje največje mesto na svetu. Počasi sem se učila špansko in po koncu porodniških dopustov začela razmišljati, kaj bi lahko tam počela. Na televizijo nisem mogla, saj nisem dovolj dobro znala špansko, pa sem sklenila poskusiti kot modna oblikovalka. Sprva sem šivala doma in svoje izdelke ponujala na Facebooku. Ljudem so bili všeč, dobila sem prve stranke. Spoznala sem prijateljico, in ta me je seznanila z indijsko ambasado. Začeli smo prirejati dobrodelne dogodke, na njih sem bila odgovorna za šov, sceno, manekenke, izbiro oblačil. Tako sem počasi spoznavala 'prave' ljudi, in ti so mi odpirali vrata. Delala sem kolekcije, name so se začeli obračati glasbeniki, imitatorji zvezdnikov ... Ko sem nastopila v jutranjem šovu tamkajšnje televizije in podarila usnjeni jopič glasbenici Alejandri Guzman, ki je latinskoameriška Madonna, pa je moj posel dobesedno poletel,« pripoveduje Rebeka, navdušena nad tem, kako lepo so jo sprejeli Mehičani. Zelo so radovedni, temperamentni, srčni in prijazni, obenem pa neskončno radovedni. Ker je svetlolasa in z zelenimi očmi, jo ustavljajo na cesti in sprašujejo, od kod prihaja. Rebeka je torej počasi širila svoj posel. Odprla je atelje, registrirala svojo znamko in postala članica Ophelia Show Rooma, v katerem je nekaj oblikovalcev, ki ponujajo svoja oblačila za stajlinge voditeljev, pevcev, naslovnice in modne revije. Ponosna je, da so bila julija njena oblačila na naslovnicah dveh revij, kar so krasne reference. Njena največja želja je, da bi njena oblačila krasila legendarno revijo Vogue.
Po ločitvi je zacvetela
»V Mexico Cityju sem res pognala korenine. Vabijo me na dogodke, modne revije, rdeče preproge. Facebook mi je pomagal, da so me spoznali in sem lahko svoje delo pokazala ljudem. In ne glede na to, da sem rekla, da ne bom voditeljica, ker sem se španščine učila kar iz telenovel, je prišla tudi ta ponudba. Na televiziji Hot Fitness TV Mexico vodim oddajo, v kateri kažem vaje iz fitnesa in joge, gledajo pa jo po vsem latinskoameriškem svetu ter v ZDA. V tem delu uživam in mi zlepa ni dolgčas,« trdi Rebeka, ki se je pred petimi leti ločila. Z možem sta ugotovila, da sta preveč različna po značaju, on si je želel, da bi bila lepo doma, ona pa je preveč živahna in ambiciozna, da bi bila samo gospodinja. Odkar se je ločila, se je povsem posvetila delu in njen posel je zacvetel.
Več v reviji Jana št. 35, 30. 8. 2022
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
