Bolj kot čudeže iščemo dušni mir

Drugo leto bo 160 let od prvega čudeža na Brezjah, ko je Tavčarjeva Mica iz Begunj prišla v cerkev z berglami in jih potem pred pričami tam tudi pustila. Med mašo in srčno molitvijo k Mariji je v nogi začutila spremembo. Odtlej se je nabralo podobnih pričevanj za debelo knjigo, ljudje od blizu in daleč pa se z različnimi tegobami zatekajo pred podobo Marije Pomagaj. Še posebej se največje slovensko romarsko središče že tradicionalno napolni na največji Marijin praznik 15. avgusta. Kot pravijo na Brezjah, se čudeži pri Mariji Pomagaj dogajajo vsak dan. Vsak zase pa najbolje ve, del katerega čudeža je.

Da se bliža praznovanje, priča s postavljenimi stoli pripravljeno prizorišče pred baziliko, ob enajsti uri dopoldne pa je na običajen avgustovski dan v baziliki in okoli nje precej ljudi. Dve uri pozneje se očitno vsi porazgube (na kosilo?) in pred Marijino podobo desno od glavnega oltarja ostano samo ena gospa, ki se z rokami, sklenjenimi v molitvi, spusti na kolena. Sliši se podrsavanje njenih kolen po rdeči preprogi okoli oltarja. Ne drznem si je gledati, da ne bi motila njenega pogovora z Marijo. V stranski kapeli jo v zadnji klopi čaka mlajši fant – morebiti vnuk? Na Brezje namreč ne prihajajo samo starejši, temveč tudi mladi, veliko je mladih družin z otroki, še posebej ob nedeljskih mašah (ob 10. uri). Po velikem šmarnu se bodo družine prihajale priporočat za dober začetek novega šolskega leta, tako kot so se prišle zahvalit junija ob njegovem koncu.

Prošnje za osvoboditev. Tako pove rektor bazilike, pater Robert Bahčič, in nas popelje do arhiva, kjer so v predprostoru spravljeni neštete slike, podobe, risbe, takšni in drugačni izdelki, prineseni v zahvalo ali priprošnjo brezjanski Mariji. V drugem delu arhiva pa od tal do stropa kraljujejo knjige z zapiski romarjev. Prava zakladnica najglobljih stisk, strahov in želja slovenskega človeka. Ljudje pa se oglašajo tudi po elektronski pošti. »Četudi samo z zahvalo za darovano mašo, ki jim je dala moči in poskrbela za dušni mir. Človek nikoli ne ve, kaj nekoga nagovori. To je sveti kraj, kjer deluje Bog po Mariji – na vsakega posebej.«
Vsi iščemo odgovore na vprašanja, iščemo notranji mir. Kakšne odgovore išče današnji človek na Brezjah? »Če se ozremo v zgodovino, v pretekle zapise – to je tisto, kar ostane, po čemer presojamo – lahko vidimo, da se skozi leta težave človeka bistveno ne spreminjajo. Čuti pa, da mora na sveti kraj, da bi si nekaj izprosil ali se izročil, zahvalil, in vedno je glede prihodnosti omenjena negotovost. Tudi danes je podobno, ne vemo, kaj nas čaka. V tem svetu vojn si človek želi notranjega miru vsaj za določen čas. Pred milostno podobo vsakdo prinese svoje stiske, bolečine, zahvale, prošnje – lahko je v molitvi ali v tišini. V zadnjem času je veliko prošenj za to, da bi se človek osvobodil vpliva hudega duha, ker čutijo, da so utesnjeni, da jih nekaj stiska, in prosijo za osvoboditev.«

Robčki v spovednici. Pater Bahčič, ki je duhovnik že 30 let, vidi, da so hvaležni tudi za spoved. Po dveh letih je letos veliko več spovedi, čuti se dvoletni primanjkljaj. Se v spovednici kdo tudi razjoče? »Ravno v nedeljo sem popoldne spovedoval gospo, ki je prišla semkaj res po dolgih letih in začela jokati, prosila je za robčke, ki jih v spovednici nisem imel. Jih bo treba kupiti. Spomnim se, da sem jih že videl v spovednicah v Avstraliji; človek se vedno kaj nauči,« se rahlo nasmehne.

Takšna ranljivost zahteva prave besede, je to zanj odgovorna naloga ali celo breme? »Vsaj zame to ni breme, kvečjemu veselje, da je nekdo prišel, se ponižal, povedal tisto, kar čuti. Velikokrat je dovolj samo poslušanje, ne velike besede. Če bi intenzivno razmišljal, kaj naj rečem, ne bi naletel na rešitev, zato se prepustim in sveti duh me nagovori, mi da določeno besedo, spodbudo ... To je božje delo.«

Poseben kraj tudi za neverujoče. A na Brezjah »nekaj« iščejo tudi tisti, ki ne verujejo. »Težko je oceniti, kdo veruje in kdo ne. In tega tudi ne smemo ocenjevati tako. Če nekdo pride z namenom ali razlogom k Mariji, potem v sebi že nekaj čuti – na tem svetem kraju išče pomoč. Poznam dva kolesarja, ki k baziliki prideta enkrat ali dvakrat na mesec – eden od njiju ne gre v cerkev, ampak sedi na klopci ob njej, kjer posedi pol ure ter si nabere energije, prižge pa tudi kakšno svečko. Drugi, ki ima doma bolno ženo, prižge svečko zanjo in za svoje sorodnike ter tudi postoji pred Marijo. Zanj lahko rečem, da ima gotovo nekaj velikega v sebi.«

Patra je posebej ganila zgodba izpred nekaj let, ko je neki gospod šel na pregled v ljubljanski klinični center in so mu odkrili že napredovalega raka ter je moral takoj na operacijo. »Izprosil si je še pot domov, da seznani s tem domače. Ampak najprej se je odpeljal k Mariji na Brezje, rekoč: 'Najprej sem šel k Mariji, da ji povem, kaj me čaka, in ji to izročim.' Zmolil je rožni venec, šel po kolenih okoli oltarja in domov. Po treh mesecih se je prišel zahvalit po uspeli operaciji. Še danes je v redu.«

Tudi zgodba družine iz Trstenika ostaja v njegovih mislih. »Septembra 2016 so njihovo deklico zdravniki odklopili z aparatur, saj so ocenili, da je njeno življenje končano. Domači so molili k Mariji, prihajali na Brezje, in to dekle je čudežno preživelo ter kljub hudi poškodbi glave napreduje.« Vsako leto na prav tisti dan, ko so jo v septembru odklopili z aparatur, pridejo v zahvalo k sveti maši.

Različni blagoslovi. In takšnih zahvalnih maš je na Brezjah veliko. So pa tudi zgodbe, ki se končajo s smrtjo in ne z ozdravitvijo. »Starši, ki niso bili uslišani, potem ko sprejmejo smrt, se obogatijo tudi oni. Dvanajstletnemu sinu, ki je prestal številne operacije doma in v tujini, je mama govorila, kako lepo je v nebesih, on pa ji je odvrnil: 'Potem me pa pusti, da grem tja.' Nikoli ne vemo, kako določena situacija, četudi se ne izide po naših željah, vpliva na druge, ki so takšno družino spremljali. Takšne bolezni med sabo povežejo različne družine in mnogokrat smo deležni drugega blagoslova, ki si ga poprej ne bi mogli zamisliti.«

Zahvala najdene deklice. Je čudež to, da imaš zdrave vnuke? Ali je čudež zgolj ozdravitev neozdravljive bolezni? »Moj rojstni dan! 82 jih imam. Hvala za vse pravnuke, ki sem jih dočakala. In jih še bom. Osem jih je že, enega čakam letos jeseni. Ti jih priporočam, Marija Pomagaj,« berem iz aktualne knjige romarskih zapisov. Duh novega časa odseva v prošnjah mladih, med njimi se ena glasi: »Da bi vsi dolgo živeli in naj se ledeniki nehajo topiti. Marija, prosim te.«

Potem pa mi pozornost pritegne velika fotografija skodranega dekletca iz leta 2001, pod zahvalo je podpisana Lucija Pečnik: »Hvala Ti, Božja mati, da si me varovala in me živo in zdravo pripeljala nazaj domov.« Pred 21 leti se je takrat še ne triletna deklica izgubila v gozdu nad Veliko Pirešico, kjer sta babica in dedek grabila listje. Preprosto je zatavala drugam in sprožili so iskalno akcijo, v nekem trenutku jo je iskalo tudi 300 ljudi. Po 22 urah jo je umazano, opraskano in polno klopov, a sicer celo in zdravo, našel Velenjčan Karel Ferlež. Zagledal jo je iz avta, ko se je kobacala iz obcestnega jarka. Prehodila je več kilometrov in s svojo telesno vzdržljivostjo presenetila vse, tudi kriminaliste. Ko se je vrnila na domačo kmetijo v objem presrečne mame in objokane babice, so bile njene prve besede: »Mama, v črni gošči sem spala. Tema je bila. Klicala sem te, pa te ni bilo.«

OKVIR

Kje se je pri nas prikazala Marija

Nekateri zmotno menijo, da se je na Brezjah Marija prikazovala. No, vsaj uradno tako prikazovanje ni zabeleženo. Se je pa po pričevanjih leta 1419 v vasi Homec nad Kamniško Bistrico, in sicer na griču, kjer danes stoji cerkev Marijinega rojstva. Zgodilo se je proti večeru dečku, ki je pasel ovce. Zadremal je in v sanjah zagledal močno svetlobo ter slišal glasove. Takrat se mu je v nenavadni svetlobi prikazala Marija z Jezusom v naročju. Zbudil se je in ves prestrašen odgnal ovce v domačo stajo. A ga je dogodek tako prevzel, da je o tem začel pripovedovati v vasi, glas o tem se je razširil in v Homec so se začeli zgrinjati radovedneži oziroma romarji.

Prav tako naj bi se Marija prikazala pobožnemu kmetu pri Novi Štifti na Dolenjskem. Naročila mu je, naj sezidajo cerkev, ribniški grajski oskrbnik pa ga je zaprl v ječo, češ da naj se spametuje. Oskrbnik je nenadoma oslepel, kar so tolmačili kot božje znamenje, da mora kmeta spustiti in izpolniti Marijino naročilo. Ko so začeli zidati, se je oskrbniku povrnil vid in v zahvalo je pomagal pri delu.

Bog pa je prvikrat slovenskega vernika nagovoril v slovenskem jeziku leta 1539 prav preko Marije, ki se je prikazala pastirici Urški Ferligojevi iz Grgarja. »Reci ljudstvu, naj mi tukaj sezida hišo in me prihaja prosit milosti.« To je bil temelj za današnjo glavno romarsko pot na Primorskem – Sveto goro. A tudi z vidkinjo Urško ni šlo gladko: mnogi so ji takoj verjeli, grof Attems pa jo je dal zapreti. A izročilo pravi, da ji je Marija pomagala odpreti vrata ječe, kajti naslednjega dne je začudeni ječarji niso več našli tam. Ponovno so jo zaprli, zopet je čudežno pobegnila, in to se je ponovilo nato še tretjič. Tako je tudi gospoda spoznala, da bo treba slediti Marijinemu klicu.

Okvir

Nizozemka Yvonne: Kaj pomeni moje trpljenje?

Yvonne Vleeshouwers iz Nizozemske je zbolela že kot štiriletna deklica in se nato vse do odraslosti spopadala z bolečinami po vsem telesu, zanje zdravniki in nevrologi niso našli vzroka. Nekako je z močjo in silno voljo uspela živeti z boleznijo, zaključiti študij in spoznati življenjskega sopotnika Ruuda. A prišlo je do točke, ko se ni mogla več gibati, in povsem se je zlomila. Zdravniki niso imeli jasnega odgovora, pošiljali so jo od bolnišnice do bolnišnice, telo se je borilo po svoje, agonija se je nadaljevala. »Nisem prenašala svetlobe, hrupa in dotika. Cele dneve sem preležala v temni sobi in tarnala, včasih tudi vpila od bolečin. Starša sta mi skušala pomagati na vse možne načine, mi plačevala drage terapije in raziskovala ter me vzela skupaj z Ruudom domov. Zame sta skrbela tri leta. Ruud je po vsem svetu iskal možnosti zdravljenja za mojo avtoimunsko bolezen,« je nizozemska romarka povedala za brezjansko glasilo Marija.

Ničkolikokrat se je ozirala k Mariji in jo spraševala, zakaj, kaj pomeni njeno trpljenje. Naposled je po dolgih letih profesorju, ki se je ukvarjal z njenim primerom, uspelo pojasniti izvor njenih bolečin, a zdravila ni bilo. Z Ruudom sta obiskala tudi UKC Ljubljana, med obiskom ju je pot zanesla na Brezje, in tam ju je sodelavka romarskega urada Urša spodbudila k molitvi v Marijini kapeli. »Oba sva po kolenih šla okoli Marijinega oltarja, Ruud je naredil sedem velikih krogov, jaz sem zmogla le enega. Nekaj dni kasneje smo naleteli na rešitev. Skoraj po nesreči, ki seveda ni bila naključje. Preko psihoterapevta sva spoznala odličnega profesorja v UKC Ljubljana, in ta je predlagal protibolečinsko kisikovo terapijo. Ta je resnično učinkovalo in dve leti pozneje sem prekolesarila 25 km in prehodila pot okoli Blejskega jezera! Ni besed, s katerimi bi lahko opisala svojo hvaležnost. Kar se je zgodilo, je bil resnični čudež.«

Okvir

Marija v ognju na Krasu?

Med nedavnim požarom na Krasu so nekateri prepričani, da se je na Mirenskem griču v ognju prikazala podoba Device Marije. Bahčič o tem pravi: »Različna so znamenja, ki se dogajajo. Vedno pa jih je treba brati v pravi luči: znamenje mora meni kot vidcu nekaj povedati. Da je treba spremeniti življenje na boljše. Vsa taka znamenja so namenjena prav temu. Ne smemo pa iz tega delati ne vem kaj. Če nam bo Bog hotel kaj pokazati, nam bo že povedal – tudi preko majhnih stvari. Premalo odkrivamo takšne majhnosti, kot so pogovor, srečanje ...

Okvir

Nadškof Šuštar, vojna za Slovenijo in zaobljuba

Nadškof Alojzij Šuštar in njegov tajnik Anton Jamnik sta 29. junija 1991 na vse strani sveta pošiljala telefakse in opravila veliko telefonskih klicev, da bi pomagala preprečiti napovedano letalsko bombardiranje Ljubljane ter drugih delov države. Na koncu sta odšla v kapelo in tam je Šuštar tisto noč slovenski narod izročil v Marijino varstvo, Mariji Pomagaj na Brezjah. Od te noči izvira zaobljuba, da po naših romarskih cerkvah na 15. avgusta posvetijo slovenski narod Božji materi Mariji. Letos bo jubilejna 30. posvetitev.

Revija Janašt. 33, 16. 8. 2022