»Imam tudi dokumente, s katerimi lahko obiščem praktično katerikoli delček tega sveta. Hasan vsega tega nima. Pa ne le on. Nihče od tisočih, ki že leta životarijo v bosanskih taboriščih ali gozdovih, tik pred vrati Evrope, ter se skušajo neopazno in seveda ilegalno prebiti čez hrvaško, madžarsko ali slovensko mejo in zaživeti v Italiji, Avstriji, Nemčiji ali Skandinaviji. Nekateri so to storili že tridesetkrat in temu rečejo game (igra) ter bodo poskušali vedno znova in znova. Dokler ne bodo prišli na cilj,« je začela novinarka Vanja Kovač, ki je leta 1999 diplomirala na Univerzi Toronto in nedavno posnela dokumentarni film o beguncih naslovom The Game/Igra. Dokumentarec bo na sporedu v torek, 18. maja, na prvem programu RTV SLO1, in sicer ob 20.55. Novinarka, ki je bila nad videnim zelo pretresena, je skušala nekaterim od deset tisoč beguncev in begunk dati obraz in glas.
Brez strehe nad glavo. »Želela sem pokazati, da so migranti v glavnem mladi ljudje. Prihajajo predvsem iz Sirije, Afganistana, Pakistana in Sudana. Vsi si želijo lepše življenje brez pušk, bomb in nasilja.«
Pravi, da nekateri že leta životarijo tam, pred vrati Evrope. Nimajo doma ne strehe nad glavo. Nikogar, ki bi jih objel in pobožal. »Večina spi pod milim nebom, nekateri srečneži pa imajo nad glavo strgano platneno plahto, polivinil ali celo šotor … Ves čas so lačni in žejni, umazani in pomanjkljivo ter neprimerno oblečeni in obuti. V bosanskih gozdovih dobesedno izgubljajo najlepši del svojega življenja. »Če jih pri prečkanju meje zaloti hrvaška policija, pravijo, jih pretepe in jim razbije prenosne telefone; če nanje naletijo slovenski možje v modrem, jih pošljejo nazaj.« Oni pa bodo spet poskusili priti v razviti del EU …
»Nekateri migranti, tisti najrevnejši, ki nimajo družine, da bi jim lahko poslala denar za plačilo tihotapcem, poskušajo čez mejo tudi po tridesetkrat.« Vidijo, da v Bosni in Hercegovini zanje ni prihodnosti. »Mnogi so mi rekli, da raje umrejo, kot pa životarijo na takšen način.«
Snemanje. V Bosno in Hercegovino je šla snemat dokumentarni film že lani, tik pred izbruhom epidemije, in drugič letos marca. Ob prvem obisku jo je z migranti seznanil Adis Imamović, ki je nekaj časa v Veliki Kladuši kuhal za begunce, kot bolničar pa jim je nudil osnovno medicinsko pomoč.
»Marca letos pa sem se s snemalcem Juretom Mačkom kar na slepo odpravila v Veliko Kladušo in Bihać ter odšla tudi na lokacije, kjer so si migranti, ki ne žive v uradnih in prepolnih zavetiščih, sami sredi gozdov ustvarili zasilna bivališča.«
Tudi Vanja je bila migrantka. Z očetom, veterinarjem Ivanom Gačnikom, ki je pred enim letom umrl, in mlajšim bratom Sašem so malo pred razpadom Jugoslavije emigrirali v Kanado. »Oče je želel, da živiva v urejeni državi, kjer bova imela boljšo prihodnost.« A nad Kanado je bil hitro razočaran. Migrantski kruh je pač zelo težak. Nimaš socialnega omrežja, kot prišlek moraš biti hvaležen za kakršnokoli priložnost in še veliko boljši od domačinov. »Oče se je po treh letih vrnil v Slovenijo, z bratom pa sva ostala tam, sama. Jaz sem imela 21, brat 18 let.« Nekako sta se znašla.
Več v reviji Zarja Jana, št. 20, 18.5. 2021
