Morje je njiva, ki je ni treba obdelovati, zapiše Škof. Pa bodo ribe res preživele samo še do leta 2050? O tem govori dokumentarni film Ruperta Murryja z naslovom The end of the line. »Ali bi se lahko zgodilo, da bi ribe izginile? Ali pa bodo do tedaj izginile le posamezne vrste? Bodo naši potomci leta 2050 še jedli tuno, lososa, polenovko, sardele in druge vrste, ki so danes najpogosteje na krožnikih? Je to resno ekološko vprašanje ali zgolj vzbujanje pozornosti s strani oglaševalcev filma?«
Prevelik ulov. Ne samo onesnaženost, ribe ogroža tudi prevelik ulov, pravi Jožef Škof. »Človeštvo vsako leto nalovi približno sto milijonov ton morskih rib. Temeljno vprašanje je, koliko časa to še lahko počnemo. Kanadski znanstvenik dr. Boris Worm z univerze Dalhousie v Halifaxu je že pred časom v reviji Science objavil alarmantno napoved, da bodo ribe doživele uničenje in izumrle. Napoved je oprl na raziskavo, po kateri je človeštvo v preteklih petdesetih letih izgubilo 65 odstotkov opazovanih količin rib. Podatke so si še posebej vzeli k srcu nekateri hrvaški znanstveniki in raziskovalci, ki trdijo, da je pri njih najbolj ogroženo območje v odprtem morju srednjega Jadrana, zlasti okrog otočka Jabuka, kjer živijo nekatere pomembne vrste, kot so denimo osliči in škampi. Hrvatje jemljejo vse katastrofalne napovedi zelo resno. Na njih snujejo svoje zakonske predpise, s katerimi so Jadran razglasili za zaščiteno ribolovno območje.«
Kolateralna škoda ulova. O tem, ali bodo ribe izginile z obličja sveta, lahko za zdaj samo ugibamo. Celo strokovnjaki niso enotni o tem. Eden bolj optimističnih, ki jih Škof omenja v knjigi, je dr. Lovrenc Lipej, znanstvenik z Morske biološke postaje Piran, izjemen poznavalec morja, ihtiologije in profesor s področja biodiverzitete. Po njegovem je nemogoče, da bi ribe povsem izginile. A hkrati opozarja, da je prilov zelo hud problem, ribolov (bycatch) pa še hujši. »V mreže se namreč poleg tarčnih ujamejo tudi organizmi, ki niso neposredno ribiški cilj. To so lahko delfini, želve, morski psi, bentoški nevretenčarji in mnoge za prehrano povsem nezanimive ribe. Predvsem pa so prizadete dolgoživeče ribe, ki potrebujejo leto, preden pripravijo svoj zarod na uspešen začetek življenja. Nekatere potrebujejo za spolno zrelost 20 let. Lahko si mislimo, kakšna je izguba, če takšna žival kar tako izgine.«
O tem, da se v ribiške mreže ujame tudi marsikaj nepričakovanega, smo bili priča ravno nedavno, ko so iz sosednje Hrvaške poročali, da so ribiči blizu rta Kamenjak v svoje mreže pomotoma ujeli navadnega sklača, redkega morskega psa, ki jih je v našem morju tako malo, da jih je mogoče prešteti na prste rok. K sreči so ribiči ravnali odgovorno in stopili v stik s puljskim akvarijem, tam so žival oskrbeli in izpustili nazaj v morje. Da gre za lep zgled sodelovanja med ribiči in znanstveniki, je dogodek komentiral Neven Iveša s puljske naravoslovne fakultete.
Rešitev obstaja. Bolj kot to, da bi se zaradi njihovega obstoja odpovedali prehranjevanju z ribami, je pomembno, da se vzpostavijo pravila ribolova. Škof v svoji knjigi navrže kar nekaj predlogov. »Čezmeren ulov morskih rib, zlasti posameznih vrst, se lahko kmalu maščuje tudi poznejšim rodovom. Že ob manjšem ulovu se cene rib povečujejo, bistveno pa se cene povečajo ob kritičnem ulovu, dokler niso končno nedostopne tržišču. Količino morskih rib lahko z naravno reprodukcijo reguliramo le s kontroliranim izlovom in ohranjanjem čistega morja. Glede na pasti in nevarnosti izginotja morskih rib je ribogojstvo najzanesljivejši, najtrajnejši in permanenten način vzreje in oskrbe z ribami v želenih količinah. Pogoj za uspešno ribogojstvo v morskih vodah je, da so ribogojnice v primerno čisti vodi,« poudari. Seveda pa ni vsaka ribogojnica rešitev. Ponekod krmi dodajajo hormone, kemikalije in zdravila, da bi ribe hitreje rasle. Te snovi nato prehajajo v okolje. Tudi krma, ki izhaja iz naravnih virov, je pri ribogojstvu lahko problematična. Za proizvodnjo enega kilograma mesa orade denimo potrebujemo več kot štiri kilograme divjih rib v obliki krme. Drugače je v ekološkem ribogojstvu, kjer so ribe hranjene z ostanki iz predelovalne industrije, s čimer se zaščiti divje ribe. Ko lovimo ravnovesje med prehranjevanjem z ribami in njihovim ohranjanjem, je torej najbolje, da kupujemo ribe iz ekoloških ribogojnic.
Več v reviji Zarja Jana, št. 20, 18.5. 2021
