Zgodovina, posejana s travmatičnimi dogodki. Obstajajo trije osnovni vzorci spopadanja z življenjsko ogrožajočimi situacijami – boj, pobeg in otrplost. Tem nezavednim odzivom dolgujemo preživetje. Med evolucijo so preživeli samo tisti, ki so razvili sposobnost prilagajanja takšnim situacijam. Človekov nevrološki mehanizem je v službi te odzivnosti. Travme niso prizadele zgolj udeležencev v nečloveških vojnih razmerah, v naravnih in drugih nesrečah, dejstvo pa je, da so bile v človeški zgodovini prav te najbolj prepojene s krvjo.
Zgodovinski zapisi pričajo o tem, da so bili travmatski odzivi znani že v antičnih časih. Atenski bojevnik je, na primer, zapisal, da mu je pred bojem »zamrznilo« telo. »Odločiš se, da boš šel naprej … Tresenje zagrabi tvoje telo, lasje se ti postavijo pokonci, duša ti leži na dlani.« V vseh vojnah so se pojavljali travmatizirani vojaki, a so jih dolgo imeli le za strahopetce. Veljalo je, da v vojni obstajajo le pogumni in strahopetni vojaki. Veliko krvi je moralo preteči, da so travmatska stanja postala vojaški medicinski problem.
V grozovitem uničenju v drugi svetovni vojni, ki je v enaki meri prizadela tako civilno prebivalstvo kot oborožene vojake, se je izkristaliziral pojem psihične prizadetosti zaradi travme. Končno je v ameriški vojski obveljalo, da »ima vsak svoje meje vzdržljivosti«, s tem pa se je končno nekoliko zmanjšala stigma duševne motnje. Ruska vojska se je z realnostjo vojne travme sprijaznila šele po vrnitvi številnih travmatiziranih vojakov iz Afganistana.
Še pred tem je vrnitev preživelih iz nemških koncentracijskih taborišč, ki so bili duševno hudo travmatizirani, dokončno spodbudila razvoj psihotravmatologije. V zgodovini obstaja neskončno veliko primerov travmatičnih izkušenj, ki so jih doživele cele množice ljudi: blokada Leningrada pod nemško vojsko, ki je travmatizirala vojake na obeh straneh, pa tudi civilno prebivalstvo; bombardiranje nemških in drugih evropskih mest; Hirošima in Nagasaki, ki sta bila žrtvi jedrskih bomb; totalitarizmi pred drugo svetovno vojno in po njej; paranoidni diktatorji; sodni procesi; zapiranje; mučenje; teror … Zanimiv fenomen je tudi »krivda preživelih«, travma, ki pri posamezniku povzroča subjektivno občutenje krivde, ker so drugi člani družine ali skupine umrli, on pa je preživel.
Velik premik v strokovnem spoprijemanju s travmo se je zgodil proti koncu vietnamske vojne, ko so se soočili s skrb vzbujajočo razsežnostjo psihične travmatiziranosti med vietnamskimi veterani.
Neizrekljive slovenske travme. O prenašanju travme iz generacije v generacijo se Slovenci ne učimo samo od tistih, ki so preživeli holokavst, se spoprijemali z vietnamskim sindromom ali iz izkušenj travmatiziranih iz vojn na Balkanu. Slovenski narod je odličen primer, da je vojna travma še vedno pogosto neizrekljiva in o njej ne zmorejo razpravljati ne samo žrtve in storilci, ampak tudi pripadniki naslednjih generacij, je prepričan psihiater in psihoterapevt dr. Robert Oravecz iz ormoške psihiatrične bolnišnice. V kontekstu »težavne« slovenske zgodovine pojasnjuje, da so lahko nerazrešene družbene travme svojevrsten sodi smodnika, ki ga lahko populistična politika v hipu vžge.
»Brez kesanja ni odpuščanja,« je prepričan dr. Robert Oravecz. Ob tem dodaja, da se, če v prvi travmatizirani generaciji ne pride do kesanja, začne mitologizacija travme, tako da miti gospodarijo z ravnanjem naslednjih generacij, katerih pripadniki sploh ne vedo, zakaj sovražijo in posegajo po nasilju. Vse to povzroča dolgotrajno sovražnost med družbenimi skupinami.
»Razklanost prebivalcev Slovenije je posledica nepredelane kolektivne travme in je lahko pomemben hendikep, kar zadeva razvoj in humanizacijo medosebnih odnosov. Slovenija je ena redkih tranzicijskih držav, ki se ni lotila znanstvene predelave družbene travmatiziranosti. Ko enkrat pride do mitologizacije travme, se ta sprevrže v dolgotrajno sovražnost med družbenimi skupinami. Vztrajanje pri črno-belem pogledu na zgodovino, podprtem s stališčem zmagovalca, nikakor ne prispeva k reševanju teh napetosti.«
Praznovanja obletnic bitk, pripojitev ozemelj in podobne stvari sodijo v razvitem delu Evrope med preživete oblike utrjevanja zgodovinskih dejstev, poudarja dr. Robert Oravecz, strokovnjak, ki predava na številnih univerzah in ki je ustanovitelj Inštituta za socialno psihiatrijo in psihotravmatologijo, neprofitne organizacije, ki ima sedež v okolici Ormoža. Inštitut je namenjen raziskovanju, izobraževanju in svetovalno-terapevtskemu delu na področju socialne psihiatrije, psihoterapije, suicidologije in problematike duševne travmatizacije.
Več v reviji Zarja Jana št. 7, 18. 2. 2020
Galerija
Poglej vse fotografije (3)
