Že nekaj let je pri nas ugled družboslovja na psu. Družboslovcem se očita, da smo lenuhi, ki samo filozofiramo, z ničimer pa ne prispevamo k splošni blaginji. Označuje se nas za parazite, prodajalce megle in bluzatorje. Pri čemer se nas je na prsih matere države bojda zaredilo že toliko, da uboga mamka sedaj kleca pod našo težo, vsa izpita in posušena. Pridne roke strojnikov in tehnikov ter kmetov pa se lomijo od naporov, da vzdržujejo vso to nekoristno težo. Tako gre bajka, ki jo širijo demagogi, narod pa kima – tako je, ukinimo fedeve, na grmado z zaočaljenimi piškurji ali v kamnolom, pa marš delat! Kaj bi bili malenkostni – če smo že tako daleč, ukinimo kar celo družbo!

Dejansko je družboslovje življenjskega pomena za neko skupnost. Pa četudi neposredno ne prispeva prav ničesar k famozni, po božje čaščeni statistiki BDP, s katero države do promila natančno merijo nekaj, kar imenujejo »napredek«. Žalibog, družboslovje ni nastalo, da bi ustvarjalo neki oprijemljiv produkt, temveč da bi ta produkt osmislilo. Da bi razložilo, kako je sploh nastalo naše skupno premoženje, kakšna je njegova človeška in okoljska cena ter predvsem kako ga razdeliti na karseda pošten način. Jaz vam resda ne znam zašraufati avta ali postaviti hiše, znam pa dokaj argumentirano razložiti, kako je nastala bančna luknja, zakaj ni zadosti domov za starejše in kaj je sistemska korupcija. To je namreč namen družboslovja: priskrbeti širšo perspektivo, pokazati vzorce in trende, obrazložiti vso to norost, osvetliti temne plati države.