Mi smo jo obiskali v Portorožu, kjer je bila na krajših počitnicah pri hčeri. Medtem ko sva se s fotografinjo ravno dobro prebudili, je gospa Ria za sabo imela že jutranje razgibalne vaje, sprehod ob morski obali, na tekočem je bila tudi že z vsemi novicami tega dne.
Zadnji dve leti živite v domu starejših občanov v Novem mestu. Kako je bivati tam?
Niti pet minut mi ni bilo žal, da sem se odločila za ta korak. Z vsem sem zadovoljna, z namestitvijo, hrano, dejavnostmi. Me je pa groza, kadar berem, kaj vse se dogaja po nekaterih domovih. Je pa res, da ko človek enkrat postane nemočen in obleži, je enako hudo, če si v domu ali pa doma.
Zelo aktivni ste, kaj vse počnete?
Toliko dejavnosti izven doma imam, da do tistih, ki jih organizirajo v domu, komaj uspem priti (smeh). V domu redno vsak torek obiskujem krožek, kjer obujamo stare običaje, za nekaj prijateljic, ki slabo vidijo, prebiram časopise. Iz sobotne priloge Dela in Dnevnika, Mladine in nekaterih spletnih časopisov si izpišem pomembne teme, o katerih potem razpravljamo. Prijateljice pravijo, da jim držim politično uro. (smeh) Izven doma se redno dobivam s knjigoljubkami. Vsak mesec izberemo knjigo, o kateri se pogovarjamo, obiskujemo tudi muzeje in razstave. Dobivam se s člani Sergijade. Gre za družbo, ki jo je pred leti skupaj zbobnal moj prijatelj Sergej. Srečevali smo se v njegovi zidanici in žvečili spomine. On je potem umrl, mi pa se še vedno dobivamo. Enkrat na leto se, vsakič v drugem kraju, zberemo tudi sošolci z gimnazije. Najprej je na vrsti kulturni dogodek, potem gremo v gostilno. Redno obiskujem tudi RIC (Razvojno-izobraževalni center), kamor hodim na potopisna predavanja, pogovore in predstavitve knjig. Tudi sama sem tam predstavila svoje tri.
Redno pišete kolumne ...
Nikoli me niso ljudje toliko ustavljali na cesti kot sedaj, ko pišem te kolumne.
Katera je najbolj pereča problematika v zadnjem času?
Upokojenska in opustitev dodatnega zavarovanja.
Svojo prvo knjigo Novomeške zgodbe (razprodana je bila v štirih mesecih), ki tako kot drugi dve, Iztrgano pozabi in Sled naj ostane, govori o ljudeh v vašem rojstnem kraju, ste izdali šele pri 75 letih. Zakaj tako pozno?
Prej ni bilo časa. Ko sem bila še v službi, sem delala po cele dneve, pogosto tudi ob sobotah in nedeljah. Pokrivala sem območje Bele krajine in vedno se je zgodilo kaj, o čemer je bilo treba poročati. Če ni bilo drugega, je bila pa gasilska veselica (smeh). Ko sem šla v pokoj, sem začela pomagati možu, profesorju slavistike, ki je po tem, ko je oglušel, začel delati v novomeški knjižnici (profesor Karel Bačer je bil zaslužni profesor slovenščine na novomeških šolah, inšpektor na Zavodu za šolstvo in višji bibliotekar v Študijski knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu. Uvrščen je med sto najuglednejših Slovencev. op. a.), tam je osnoval, razvijal in do upokojitve vodil domoznanski oddelek ter pisal dolenjski biografski leksikon. Pomagala sem mu tako, da sem pretipkavala besedilo. Potem pa sem nekega dne, mož je bil takrat še živ, začela pregledovati fotografije, dnevnike in druge stare zapise. Ob tem sem se spomnila prigod in ljudi in tako so nastale moje tri knjige, v katerih opisujem življenje v Novem mestu v treh obdobjih: pred drugo svetovno vojno, v času samoupravnega socializma in današnje samostojne Slovenije. Vse, kar sem opisala, sem doživela sama. Še posebej me je zaznamovala druga svetovna vojna. Ko sem bila stara 12 let, je na sosednjo stavbo padla bomba in ubila vse, ki so bili takrat v njej. Čeprav je bila naša družina v zaklonišču, me je puh eksplozije vrgel ob vrata zaklonišča. Takrat sem dobila okvaro na srcu.
Imate zanimivo, celo senzacionalno ljubezensko zgodbo.
Res je bila prava senzacija. Karel je bil profesor slovenščine na naši gimnaziji, jaz pa 17-letna dijakinja. Ni me sicer učil, le nekajkrat je nadomeščal našega profesorja. Iskrica pa ni preskočila v šoli, temveč na enem od plesov, na katerem sem bila z mamo in očetom. Karel je mojo mamo spoznal na vlaku, bila je celo prva Novomeščanka, ki jo je spoznal, ko se je avgusta 1945 selil v Novo mesto. Celo sobo mu je pomagala poiskati. In ko sem s starši sedela za mizo nekdanjega hotela Metropol, je mimo naše mize prišel Karel. Oče ga je povabil, naj prisede. Povabil me je plesat in … potem sva se začela dobivati. Kmalu so se razširile govorice in ravnateljica je Karla poklicala na zagovor. Po njem je prišel k meni in mi rekel: »Prihodnji teden se poročiva.« Jaz sem bila čisto paf, saj sem si snubitev predstavljala bolj filmsko. (smeh) Poročila sva se, še preden sem dopolnila 18 let, tako da je moj oče moral podpisati dovoljenje.
Več v reviji Zarja Jana št. 7, 18. 2. 2020
