V zadnjih tednih je postal zunanjepolitični besednjak bogatejši za novo besedo – prorogacija. Kar je samo fensišmensi način za opis tega, kako nameravajo na Otoku preprosto zamrzniti parlament v zgodovinsko najbolj prelomnem trenutku, odkar so po Londonu nehale padati Hitlerjeve bombe. Tako je odredila kraljica po navodilih neizvoljenega premierja, »klovnskega princa« Borisa Johnsona. Parlament bi bil namreč v tej bojda sklepni fazi bizarne ujme, imenovane brexit, samo v napoto.
Ko nor predlog postane resničnost. Posebej zanimivo je brati, kako so to idejo še nedavno ocenjevali najvidnejši predstavniki desničarske vlade, ki se jo je zdaj odločila udejanjiti. » To je očitno nor predlog,« je junija prezirljivo dahnila ministrica za kulturo in šport Nicky Morgan. »Prorogacija bi pomenila konec Konservativne stranke kot resne stranke v parlamentu!« je bil pogumen minister za zdravje Matt Hancock. Ministrica za delo Amber Rudd je že sam namig na možnost zamrznitve odslovila kot »absolutno škandalozen«: »Suspendirati parlament zato, da lahko zasleduješ cilje v navzkrižju z njegovimi željami, ni resna opcija za premierja v 21. stoletju. Zaprtje parlamenta je najbolj nenavadna ideja, kar sem jih kdaj slišala. To je naravnost smešno!« Najbolje pa je žebljico na glavico zadel finančni minister Sajid Javid, ki se je pridušal: »Demokracije vendar ne dostaviš tako, da jo poteptaš!«
Zdaj, ko je škandalozna ideja postala realnost, so seveda vsi po vrsti čez noč zamenjali ploščo.
Johnsonovi vojščaki se sicer izgovarjajo, da je zamrznitev parlamenta nekaj najbolj normalnega, saj se vendar zgodi vsako leto. Kar je res, a ni za kar pettedensko prav nobenih modernih precedensov. Leta 2015 je bil parlament recimo zamrznjen za tri dni, leta 2016 za pet dni, leto kasneje za šest dni. Sedaj pa nameravajo Britanci kar za pet tednov zatreti vsako krpico parlamentarnega nadzora nad potencialno uničujočimi učinki trdega brexita, torej odhoda iz EU brez trgovinskega sporazuma.
Pesimisti so bili preblagi. Posebej perverzno je, kako se torijci pri vsem skupaj razglašajo za velike zaščitnike ljudske volje. Drži sicer, da je referendumska odločitev načeloma bolj neposredna oblika demokracije kot parlamentarno zastopništvo. Res pa je tudi, da večina tistih, ki je glasovala za odhod, gotovo ni glasovala za trdi brexit, ki je na pomolu. Tako je priznal celo eden glavnih sklicateljev referenduma, torijski velikaš Michael Gove. »Saj nismo glasovali za to, da bi odšli brez sporazuma!« je jasno in glasno povedal. »To ni bilo sporočilo kampanje, ki sem jo pomagal voditi!« Angležem so njihove mažoretke za odhod iz Unije neštetokrat obljubile ne samo sporazumni odhod, temveč tudi, da ga bodo izpogajale z največjo lahkoto. Tudi sam Boris Johnson je pred kamerami večkrat sveto obljubil prav to. »Ali resno verjamete, da bodo vzpostavili kakršne koli carine, ko pa nam tako zelo želijo prodajati svoje kolačke, svoj šampanjec, svoj sir iz Francije?!« je grmel v časih, ko najbrž tudi sam ni verjel, da bo ljudstvo izglasovalo brexit. »To je vendar totalno in povsem absurdno! Bodo Nemci svoja podjetja res prikrajšali za dostop do kapitala v londonskem Cityju, ko pa iz Nemčije uvozimo tako veliko avtov? Seveda ne bodo! Seveda ne bodo! Mislim, da je čas, da začnemo ignorirati pesimiste in trgovce s potrtostjo!«
Bogatunom ne bo hudega. Borisu torej še enkrat več dvanajst točk za slikovitost in nič za resnicoljubnost. Kot rečeno: nič ni perverznejšega od tega, kako se skušajo konservativci, veliki zavezniki bankirjev in neumorni jurišniki na delavske pravice, predstavljati kot zaščitniki volje malega človeka proti elitam.
