Američani vsako leto izbirajo najslabšega šefa. Ob tem pridejo na dan resnično grozne zgodbe o resnično groznih ljudeh. In ko jih berem, si mislim, oh, moj je bil hujši.

Resnična zgodba.

Bilo je pred mnogo leti in sem preživela. Komaj. Še danes trdim, da mi je življenje rešila trma. Ker sem si obljubila, ne boš me! In me ni. Kolega, manj hudičev od mene, ki je bil tudi deležen šefovih posebnih prijemov, se je zapil.

Saj veste, kako pravijo, da zunanjost človeka sčasoma vidiš tako, kot vidiš njegovo notranjost: grdi ljudje se ti sploh ne zdijo več grdi, če so ti všeč kot ljudje, in lepi se zdijo vedno grši, če imajo v srcu temo. Moj novi šef je bil v tej drugi skupini. Prišel je, zmerno čeden, po upokojitvi prejšnjega, dobrodušnega možakarja, pod katerim je v uredništvu vladalo sproščeno in prijateljsko vzdušje. In potem se je ozračje počasi, neopazno, začelo spreminjati. Nismo bili že od začetka proti njemu, držali smo se malce ob strani, čakali in opazovali, preden smo si ustvarili mnenje.

Deli in vladaj. Niso bile velike stvari, bilo pa je tisoč drobnih svinjarij: kako je tajnici, takoj ko je videl, da je v roke prijela denarnico, da gre z nami na kavo, naložil, naj mu pokliče kopico ljudi (seveda, takoj ko pridem nazaj, je rekla, hladnokrvna gospa, ki je preživela že veliko šefov, ampak ko se ga je naveličala in odšla, je prišla nova, ta pa si ves dan niti na stranišče ni upala, resno), kako nas je klical k sebi v pisarno, enega za drugim, in nas ščuval proti kolegom (meni je rekel, ta in ta premalo dela, zaradi njega moraš ti narediti več, ali o drugem kolegu, ta je pa tako grd, le kako se lahko družiš z njim) …, take stvari. Nobenega smisla ni imel za delo z ljudmi, zelo dobro pa je razumel tisti latinski rek, divide et impera, deli in vladaj. Če razdeliš ljudi, da so si v laseh, se ne bodo združevali proti tebi in boš lahko delal, kar boš hotel.

Delovalo je. Kolega, s katerim sva si prej brez problemov delila isto področje, je postavil za mojega neformalnega šefa. In sem potem imela dva podivjana dedca nad glavo. Kako se mi je šef lahko kdaj zdel še kar čeden, sem se spraševala.

Sedim ob reki in bruham. Ne spominjam se natanko, kako se je začela najina vojna, je pa hitro eskalirala. Trajala je več let, najprej me je hotel odpustiti, ko ni šlo, me je skušal pripraviti do tega, da bi sama šla. Jaz sem si pa mislila, jaz sem bila prva tu, kar ti pojdi. Pa sem stiskala zobe in vztrajala.

Dvakrat me je dal na disciplinsko. Prvič me je k sebi poklical direktor in rekel, da me dolžijo nevemveččesa, pa da sem menda to šefu že tudi priznala. Če bi res to naredila, sem rekla, a res mislite, da bi njemu priznala? Aaaa … prav imate, je rekel direktor. In je šlo mimo.

Potem sem šla nekoč na bolniško in sem šefu povedala, da sem na bolniškem dopustu. Čez nekaj dni sem dobila iz službe pošto, v kateri so me spraševali, kje vendar hodim, da moj šef pravi, da me že več dni ni v službo, da nisem nič rekla in da ne vedo, kje sem. In potem so me dali na disciplinsko, menda so še moji zdravnici grozili. Pa je šlo tudi to mimo. Ničesar mi niso mogli dokazati. Bržkone zato, ker sem bila čisto zares nedolžna, si mislim.

In potem se je začelo zares: drobne, vsakdanje podlosti. Tajnici je prepovedal, da bi mi dajala tuje revije, ki sem jih potrebovala za pokrivanje svojega področja – internet je bil takrat še v povojih –, nekoč mi ni objavil članka, ker sem ga oddala pet minut prepozno, pet minut, dobesedno – po roku, za katerega nisem vedela, da mi ga je postavil, pošiljal me je delat stvari, za katere je vedel, da jih ne maram, nekoč je dal moj računalniški monitor zamenjati z drugim, pokvarjenim, češ, zanjo je dobro. Tako sem ponorela, da so ga še isti dan popravili. Ni mi dovolil oditi na dopust, ko sem hotela, in je sam določil datum, kdaj naj grem. Nekoč je dobil naravnost genialno idejo, pa mi ni dal dela, prav nobenega, a ni dolgo trajalo, ker sem šla k direktorju in rekla, saj nimam nič proti, če dobivam plačo za nič dela, ampak morate vedeti, da to ni po moji izbiri. In mu je potem direktor bržkone razložil, da ni izrazito pametno imeti človeka, ki nič ne dela, na plači, in me je šef potem zasul z delom … Honorarno sem delala še za eno redakcijo, popoldne in čez vikend doma, pa je šel moj šef k direktorju in rekel, da premalo naredim za službo. Za svojo revijo sem vsak teden napisala dva članka in tri rubrike, daleč več od vseh kolegov v redakciji. Delala sem kot konj. No, kot poni, ker sem bolj nizko pri tleh. Honorarno delo so mi prepovedali. Nekoč pozneje sem rekla direktorju, samo to vam zamerim, da mi niste vi tega sami povedali, da ste dovolili, da mi je prepoved sporočil on. To je bilo zares grdo. V zadregi je gledal v tla. Kolega, šefov podšef, je dosegel, da so me izselili iz skupne pisarne. Ki sem nama jo jaz priborila. Ker nisem več hotela z njim na kavo. Ker sem rekla, nikoli več ne grem s teboj na kavo. In nisem šla. Nikoli več. Vrnil mi bo tuje revije, je obljubljal, če grem z njim na kavo. Ne grem, sem rekla. Kar pojdi z revijami na kavo.

Že v nedeljo popoldne se mi je vsak teden začela delati kepa v želodcu, ki je začela izginjati v petek po poldnevu. Zjutraj sem pred odhodom v službo včasih bruhala. Nekoč sem stala zraven svojega avta in bruhala pod drevesom. Vse, o čemer sem premišljevala, je bilo, upam, da sosedje ne gledajo.

V službi sem se pa vedno smejala. Ker tudi če mi želodec ven pade, ti ne dam zadoščenja, sem si mislila.

Ljubi bog, kako je ta tip grd!

Tolažba v torbici. Zaradi neprestanih bolečin v želodcu sem šla nazadnje k svoji zdravnici, pa sem že v čakalnici začela jokati in nisem mogla več nehati. Ko zdaj gledam nazaj, vedno vidim tisto kot prelomni trenutek, ko so se stvari začele obračati. Naletela sem namreč na človeško bitje. Na toplo in prijazno žensko, ki je poslušala. Ki je razumela. Jaz sem pa samo še bolj jokala. Zunaj je imela polno čakalnico, pa si je vzela čas zame. Veliko časa.

Takoj me je poslala na bolniško. In mi predpisala tablete. Nočem pomirjeval, sem ritala med solzami, tega ne bom jemala! Pa toliko škatel, kaj pa naj počnem s tem! Poslušajte, me je mirila. Saj vam jih ni treba vzeti. Samo v torbici jih imejte, pa vas bo že zavest, da jih imate pri sebi, pomirjala. Imela je prav. Prijazna, pa še modra.

V resnici nisem porabila niti prve škatlice v celoti, vzela sem po eno tableto na teden, tisto jutro, ko smo imeli redakcijski sestanek. Bila sem popolnoma prisebna, nič omotična, nič zaspana. Samo da mi je bilo za vse globoko, globoko vseeno. Karkoli mi je šef na sestanku rekel, je bilo meni popolnoma vseeno. Samo blago sem se smehljala. Dol mi je viselo. Helex je carska droga.

Moj šef je bil pa vsak dan grši. Lasje so se mu zredčili, pa lica so mu kar nekam dol visela, videti je bil utrujen in neprespan. Joj, kako sem upala, da sem tudi jaz imela nekaj pri tem!

Úhe dol. Kje so bili ves ta čas moji kolegi? Tudi oni ga niso marali, tudi njih je služba po obrokih ubijala, upreti pa se mu niso upali. Saj so videli, kam je mene pripeljalo. Na kavi so se vsi strinjali z mano, da je tip grozen in da moramo kaj narediti, ko je prišel trenutek, ko je bilo treba pokazati, ali imaš  j… jeklene jajčnike, sem hotela reči, takrat so se pa potuhnili. Izpuhteli. Postali nevidni. Úhe dol, pa pogled v svoje čevlje, bi rekla, če bi takrat že poznala to priročno frazico.

O mobingu se takrat še ni govorilo, koncept, čeprav že prastar, še ni imel današnjega imena. Sindikalna odvetnica, ki sem jo povprašala za nasvet, ni bila optimistična. Da je to na sodišču težko dokazati, je rekla. Svetovala mi je, naj pišem dnevnik o tem, kar mi dela šef. Resno? To je vse, kar mi lahko pravo ponudi, pisanje dnevnika? Očitno.

Edini, ki mi je takrat stal ob strani, je bil hišni sindikalist. Samo on je kdaj nastavil hrbet zame. Ampak proti tisočerim majhnim podlostim se ne moreš boriti s sindikatom.

Moj najljubši pregovor, menda je kitajski, je tale: če dovolj dolgo sediš ob reki, priplavajo mimo trupla vseh tvojih sovražnikov. Ali v prevodu, ni si treba mazati rok z maščevanjem, življenje sàmo je tvoj maščevalec, prej ali slej jih namreč vsak dobi po buči, tudi najslabši šefi vseh časov. To absolutno in neizpodbitno drži, slaba stran pa je, da nikoli ne veš, kdaj bo tisto truplo priplavalo.

Včasih je treba zelo dolgo čakati. Mojemu sedenju ob reki ni bilo videti konca.

Na kolenih. Lepega dne je moj šef ugotovil, da me potrebuje. Da dobro delam, da je tudi njemu lažje, če me ne draži in zafrkava. Imel je veliko več moči kot jaz, ampak to ni nikoli pomenilo, da nisem jaz ob vsaki njegovi grdobiji ugriznila nazaj. Da mu nisem znala pošteno nacefrati perja. On je bil žleht, jaz sem imela pa dolg jezik. Po tem, ko je doživel razsvetljenje, je med nama zavladalo nelagodno premirje. Ni mi več nagajal, ampak jaz sem bila neprestano na preži, kdaj bo spet počilo.

Nekaj mesecev pozneje so mi v drugi redakciji, tisti, za katero nisem smela več delati, ponudili službo. Ker so me potrebovali, pa me niso mogli dobiti honorarno, so me hoteli pač vzeti v službo. Ponudili so mi višje mesto in višjo plačo. Trma se je umaknila pameti, ki je šepnila, pa zakaj bi samo iz kljubovalnosti vztrajala v redakciji, kjer ti ni več lepo? Res, zakaj? In sem šla. Čeprav me je šef prosil, naj ostanem, ponudil mi je celo, da me naredi za šefinjo svojega podšefa, prav tistega, s katerimi niti kave ne bi hotela več spiti, še danes ne. Ko sem se tisti dan peljala iz službe, sem v avtu na ves glas prepevala.

Pozneje, ko sem se selila v drugo nadstropje in sem prešerne volje pospravljala omare, me je šef prosil, naj mu dam nekaj, kar je bilo čisto na spodnji polici. Morala sem poklekniti, da sem dosegla. Vidiš, sem rekla, pa si me končno le spravil na kolena. Ni se mu zdelo smešno, mene je hotelo pa kar pobrati od krohota.

Več v reviji Zarja št. 5, 29. 1. 2019.