Na klepetu z Bjanko Adžič Ursulov, vrhunsko kostumografinjo, letošnjo Prešernovo nagrajenko za življenjsko delo. Ob ličnih skodelicah s čajem, florentinčkih, Verdijevi operi sva iskali odgovor na vprašanje: je večja kreacija umetnost ali življenje samo. In kako pomembno na poti življenja je tkati prijateljstva ter, ko pride priložnost, biti pripravljen pokazati in povedati, kar veš in znaš. Nagrade pridejo. Poklicanost, srčna predanost, vztrajnost, sledenje sebi je vedno nagrajeno. Če ne drugače, z ljudmi, ki ostajajo ob tebi.

Florentinci. Lani ob tem času sem v dnevni sobi prijetnega, svetlega stanovanja v Ljubljani prisluhnila življenjski zgodbi Janeza Mejača, lanskega Prešernovega nagrajenca za življenjsko delo. Njegova drža, prijetni značaj, hvaležnost ob doživetem, veličina, a ne vzvišenost, morda nekaj otožnosti in strahu pred minljivostjo so prihajali v spomin, ko sem pomislila nanj za njeno z belim prtom pogrnjeno mizo na drugem koncu Ljubljane. Nanj sem se spomnila, ker sem na tej mizi opazila florentince, piškotke, ki imajo okus po karameli in mandljih, prav tiste, ki jih peče sin Janeza Mejača in sem jih lahko okušala lani v njegovem domu. Kdo bi si mislil, da bodo prav ti »ambasadorji« dovršenega okusa vezno tkivo pogovora z Bjanko Adžić Ursulov, kostumografinjo in scenografko, letošnjo izbranko za veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo. 

Srečujemo se v točki, ki se ji reče Bjankina duša. Dan pred tem, ko sva bili dogovorjeni, je obiskala prijateljico Mileno Zupančič. Ni bila še gotova, pod tuš je še morala Milena, pa je Bjanka zavila v trgovinico s piškotki. In tam po naključju srečala Janeza Mejača; prav tiste minute se je zadrževal v trgovinici svojega sina, kjer si vedno vzame tako ljube florentince. V dar jih je prejela tudi Bjanka in Janezu je povedala, da jih bo odprla šele naslednji dan, ko bo nastajala tale zgodba. Veliko velikih ljudi je spoznala Bjanka na svoji ustvarjalni poti, nagrajenih tudi z oskarji in drugimi prestižnimi nagradami, da jih pozna ves svet, a je ugotovila nekaj ključnega: »Ne moreš biti velik umetnik in v sebi slab človek.«  Še za nekaj minut sva se vrnili k Mileni in njenemu možu Dušanu Jovanoviću, ki se mu je ne tako dolgo tega zapisala knjiga Na stara leta sem vzljubil svojo mamo. Spomnila sem se živega Jovanovićevega opisa Bjanke v njej. Seveda me je zanimalo, ali ga je prebrala. Je. Med mnogimi režiserji, s katerimi je sodelovala, je bil tudi Dušan, in ta je Bjanko opisal kot izjemno, natančno, z emocijami nabito poročevalko o presenetljivih doživljajih, ki jih je ob njenih pripovedih lahko doživljal tudi sam. In najbrž ni edini, zato naj ga citiram, saj po z Bjanko doživetih urah zapisano še bolj zaživi. »Preko Bjanke sem bil povezan z množico oseb v vesolju, ki ga ona evocira in ustvarja z nenehnim obujanjem dogodkov, ki jim je bila priča, in emocij, ki so jih ti dogodki v njej vžgali ... Skupaj smo, srečujemo se v točki, ki se ji reče Bjankina duša. V žarišču njene fascinacije z nami se opazujemo, občujemo in se čudimo drug drugemu. S tem, ko pripadamo njej, pripadamo tudi drug drugemu. Smo izbranci njene ljubezni, njenega okusa, njenega življenjskega sloga.« (Dušan Jovanović, Beletrina, str. 149)

Če kaj negujem, če v kaj verjamem, je to prijateljstvo. Dve uri za Bjankino mizo, na kateri sta čakali še dve skrbno izbrani skodelici za čaj; mojo so izdelali v Rogaški, serija Royal Albert. »Če kaj negujem, če v kaj verjamem, je to prijateljstvo.« Jozef Nagy, koreograf, slikar, grafik je bil prvi, ki ga je omenila. Poznata se že več kot trideset let iz Subotice in Budimpešte. Več predstav sta delala skupaj. Tudi mednarodno produkcijo Becketta, ki je bil premierno uprizorjen v Lozani leta 1992. Alja Predan je dramaturginja, prijateljica, s katero sta se spoznali pri Bjankinem prvem celovečernem filmu, kjer je delala kot kostumografinja. Film Eva je bil to, režiserja Francija Slaka, s katerim je šla kmalu po tistem na koncert Rolling Stonesov v Zagreb in z njim še malo kasneje delala film Prehod, a ga skupaj nista dokončala, ker je Franci prej umrl .. Kako kultivirano bitje je dramatik, profesor na akademiji, njen prijatelj Matjaž Zupančič. Pa Janusz Kica, režiser, ki je v zadnjih dveh desetletjih osvojil vse slovenske odre. Pa Drago Grabner, vrhunski plesalec, in Stane Kralj. »To je res pravo prijateljstvo, sva kot najbližja družina,« je bila navdušena, pogled pa mi je medtem ušel na steno, kjer sta uokvirjeni dve sliki, prvi slikarski deli njenih najmlajših družinskih članov, ki jih skrbno spremlja pri razvoju.

»Delo v gledališču ali pri filmu je največkrat zelo naporno, zahteva veliko odrekanja, prilagajanja, zato je še kako pomembno, da odnosi zdržijo.« Še veliko imen je omenila Bjanka. Vprašala sem jo, kako prepozna, da nekdo je umetnik, nekdo pa se ima za umetnika. Gre za organsko prepoznavanje, je povedala, začuti, od znotraj.  Da ni vse plehko, podvrženo hitenju in všečkanju, ji daje upati mlada generacija. Želela je, da omenim režiserko Mašo Pelko in njeno ekipo ustvarjalcev, ki jih je združila s predstavo O čem govorimo, ko govorimo o Ljubezni (SNG, Drama). »Ob njej in njenem timu, ustvarjalnemu vzdušju, sem se prav spomnila na svojo mladost.«

Nikoli v življenju ji ni dolgčas. Rodila se je 19. maja 1950 v Nikšiću. Že v gimnazijskih letih se je navduševala nad odrsko umetnostjo, leta 1978 doštudirala kot akademska slikarka kostumografinja na Akademiji za uporabno umetnost v Beogradu, pred tem pa študirala tri leta na filozofski fakulteti etnologijo. Na festivalu Mlada Pula je srečala slovenskega režiserja Francija Slaka in povabil jo je k sodelovanju pri filmu Eva. Njena ustvarjalna pot se je nadaljevala v Sloveniji, tu je živela, po vseh vodilnih jugoslovanskih gledališčih in številnih v tujini, saj je postala ena od najvidnejših vrhunskih slovenskih ambasadork slovenskega gledališča v tujini. Ko sem jo prvič poklicala po telefonu, se je javila iz francoskega Toulousa, s priprav na gledališko predstavo La double Incostannce. Ta predstava je bila leta 1974 v ljubljanski Drami in je nedavno prosila, da ji pošljejo slovenski prevod. Do 15. februarja v Parizu oddaja skice in dotlej je zanjo pomembno vse, kar lahko izve o nastajanju teksta, igralcih, scenografiji. Ustvarja iz sebe. Kostumografija ni, da iz Vouge izstrižeš izbrano fotografijo in pod njo napišeš ime lika. Kar malo se je razjezila ob misli, da se to danes tudi tako z lahkoto jemlje. Da se nekritično kopira, se ne izhaja iz sebe. Ampak to je danes najtežje –nadarjene mlade naučiti, da uporabljajo svojo glavo, mišljenje. V Sloveniji so razmere res morda drugačne kot v kakem pariškem teatru, kjer so skorajda neomejeni proračuni za kostume, vendar Bjanka verjame v kompromise in se spomni na besede njenega profesorja, ki je rekel, da mora biti kompromis še boljši od prvotne ideje.

Več v reviji Zarja št. 5, 29. 1. 2019.