Le kdo bi hotel te dni biti v koži – za zdaj še anonimnega – šolskega inšpektorja, ki je, pet let po dogodku, spravil na sodišče zdaj že bivšega ravnatelja osnovne šole, zato ker je odločno ukrepal, ko sta se sošolca znašala nad sošolkama. Kajti inšpektor po vsej verjetnosti ne bo dolgo ostal nepoznan in potem mu bo nekdo pod nos potisnil mikrofon in ga vprašal to, kar se zdaj sprašuje vsa dežela: zakaj?

Nekaj zelo podobnega utegnejo vprašati tudi tožilstvo, ki je obtožbo o kršitvi pravic učencev, torej obeh nasilnežev – da sta bila fanta nasilna, da sta prestopila vse meje, vsaj o tem očitno ni niti senčice dvoma – prignalo do sodišča. Zakaj to isto tožilstvo, ki drugo za drugo zavrže precej resnejše ovadbe o sovražnem govoru, tako željno pograbi nepomembno in vsaj na prvi pogled povsem absurdno ovadbo ter se postavi v bran domnevno kratenih pravic dveh mulcev, ki potem nista smela na valeto in zaključni izlet? Jima je bila s tem res kratena pravica do izobrazbe? Spomnimo, to nista nedolžna otroka, onadva sta pred tem kršila spolno nedotakljivost dveh sošolk. Kar je, če to postaviš eno ob drugo in majčkeno potehtaš, precej resnejša zadeva. Strašansko koristno informacijo sta pa fanta konec koncev vendarle dobila: če kršiš pravila, si kaznovan. Nasilje ima posledice. Kar je natanko tisti izobraževalni trenutek, ki sta ga krvavo potrebovala. Bolj kot valeto in končni izlet.

Kljub temu Dušanu Mercu zaradi nevestnega dela v službi, to mu namreč uradno očita tožilstvo, grozi denarna kazen ali zapor do treh let.

Neumnost združuje? Ne glede na končni izid si bomo zadevo Merc zapomnili po tem, da je bil menda prvi, ki je poenotil slovensko levico in desnico – ker kdaj (če sploh kdaj) so se pa že o čem, čemerkoli strinjali? Če so bili eni za, so bili drugi proti. Vedno in pri vsem. A tokrat so si desnica, levica in sredina povsem edini: ravnatelj – zdaj že upokojeni Dušan Merc je bil takrat še ravnatelj ljubljanske šole – je ravnal popolnoma prav. Tole je pri zgodbi zelo očitno odsotno: noben, niti en sam glasek se ni dvignil, da bi previdno, previdno pisknil, da ga je ravnatelj polomil. Tako mislijo očitno samo na inšpektoratu in na tožilstvu, a so oboji gromko tiho. Vsi drugi – stroka, javnost, celo politika se strinjajo, da ravnatelj ni imel nobene izbire. Storil je to, kar bi od njega tudi pričakovali: zaščitil je žrtvi. Prepoved udeležbe na zadnjih dogodkih v šolskem letu, torej izletu, valeti, podelitvi spričeval, sploh ni bila kazen, je povedal sam Merc, bila je samo (edino možno) sredstvo, s katerim je lahko zagotovil, da se žrtvi in storilca, očitno sošolci, v šoli niso srečali. »Žrtvi sem zaščitil pred storilci. Druga možnost je, da bi odstranil žrtvi in da bi na zaključni izlet in v šolo šla storilca. A to je sprevrženo,« je rekel.

Pravzaprav je bil, tega ni še nihče naglas povedal, ravnatelj Merc do obeh storilcev precej prizanesljiv: priročnik za obravnavo medvrstniškega nasilja, objavljen na spletni strani ministrstva (https://www.zrss.si/digitalnaknjiznica/navodila-medvrstnisko-nasilje-viz-2016/files/assets/basic-html/index.html#1), ki ga je spisala petčlanska delovna skupina s kopico doktorskih naslovov, na 27. strani izrecno pravi, da je treba nasilno ravnanje, če je storilec že dopolnil štirinajst let in če dejanje ustreza opisu kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, prijaviti policiji. Tako določa 145. člen Kazenskega zakonika. »V vseh primerih spolnega nasilja«, našteva priročnik. In pri dogodku je seveda šlo za spolno nasilje. Obvestiti je treba tudi center za socialno delo, še piše.

Pa so, domnevno starši, Merca prijavili inšpektoratu, inšpektor pa tožilstvu, medtem ko fanta, zdaj že odrasla, danes nimata kartoteke in uradne črne packe na svoji preteklosti. Je pa po drugi strani seveda res, da sta zamudila šolski izlet. Je to hujša travma zanju?

Intelektualni doseg inšpektorjev. Vprašanj je več kot odgovorov. Gre za maščevanje užaljenega inšpektorja? Gospod Merc, to smo že večkrat videli, zna pošteno oplaziti z jezikom – konec koncev je komparativist, nekdanji učitelj slovenščine in avtor, torej je, razumljivo, spreten z besedami. Tole je pred časom povedal prav za našo revijo: »Nad učitelja, ki je strog in dosleden, se lahko zgrne takšen sistemski teror, da raje popusti, kot da bi se bodel s tem. Iz okolja osnovnih šol, ki jih poznam, in lastnega lahko povem, da ministrstvo s svojo inšpekcijsko službo povzroča te stvari. Imamo razveljavitve šolskih ukrepov in ocen zaradi tako imenovanih postopkovnih napak, ki bi sodile na vrhovno sodišče, ne pa v intelektualni obseg inšpektorja. To, kar se zdaj dogaja, da ministrska inšpekcija zelo ostro v papirnem in nepedagoškem smislu ugotavlja upravičenost kazni ali ocene otroku glede na normativne akte, je privedlo do absurda: učitelji raje pokleknejo. Žal. To naredijo, ker nima nobenega smisla.«

In tole tudi: »Primer na naši šoli: zato ker je en otrok dobil vzgojno kazen, lahko traja inšpekcijski pregled na šoli vse leto! In inšpektorica zahteva nekaj kilogramov dokumentov o tem, kako smo ravnali! Tega ne zdržiš.«

Pa še tole: »Inšpektorji niso več pedagoški svetovalci, pridejo inšpektorji, ki o pedagogiki nimajo pojma! Dobesedno analfabeti so, in to je problem!«

In ja, seveda se ob vsem tem nevpleten opazovalec vpraša: gre morda za maščevanje? Izredni inšpekcijski nadzor na šoli je potem trajal osem mesecev – za tako preprost in jasen primer osem mesecev, resno? – med ravnateljem in inšpektorjem je prišlo, to je povedal Merc, do hudih nesoglasij.

Ob zaključku redakcije smo izvedeli, da je tožilstvo obtožni predlog zoper ravnatelja vendarle umaknilo. 

Več v Zarji št. 50, 11.12.2018