Zgodbe

Ob krutem umoru v Tržiču

Tina Horvat
27. 10. 2015, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Bi lahko obvezni svetovalni pogovor preprečil tragedijo?

FOTOGRAFIJA JE SIMBOLIČNA

Prejšnji teden je Slovenijo pretresel umor v Križah pri Tržiču, idilični gorenjski vasici pod Kriško goro. Poleg tega, da naj bi 40-letna Uršula Lonka Prešeren s škarjami usodno poškodovala svojo dolgoletno znanko in nekaj dni podnajemnico Ino Henigmann, se je razvedelo tudi, da naj bi bil ves čas, ko sta se ženski menda borili z uroki, ki naj bi prevzeli njuno domovanje, prisoten tudi osumljenkin osemletni sin. Mama naj bi ga po krutem dejanju celo poslala k sosedom po vreče za smeti, kamor naj bi spravila truplo nesrečne žrtve. Čeprav so bili po zločinu vsi pretreseni in šokirani, so se nenavadne reči tam dogajale že prej. Predvsem bližnji sosedje so opažali, da Prešernova s svojim otrokom ne ravna lepo, in njeno ravnanje prijavili tržiškemu centru za socialno delo. A kljub prijavi je otrok še naprej odraščal ob mami, ki naj bi se spopadala s hudimi psihičnimi težavami. Je to še ena slovenska zgodba o nedelovanju institucij, ki bi morale zaščititi otroka?

Direktorica CSD Tržič Ljupka Cahunek nam je povedala, da so prejeli dve prijavi, in sicer eno anonimno in drugo z znanim prijaviteljem, ter takoj sprožili vse postopke za zaščito otroka. »Po prejetju prijave avgusta letos smo opravili tudi razgovor s prijaviteljem, družino pa smo skrbno spremljali, jo obiskovali, sodelovali s šolo, zdravstvenim domom in policijo. Družini je bila nudena pomoč psihologa, ta je opravil pogovor z otrokom, in drugih strokovnih delavcev za ureditev razmer v korist otroka. Tudi ob prijavi zanemarjanja otroka smo ukrepali in zadevo predali na policijo. Gospa Uršula Lonka Prešeren je pri vsem tem sodelovala, resda včasih z nekoliko nejevolje, in ni vedno na vse pristala, vendar pa ni bilo nobenih indicev, da bi lahko mi kot CSD storili še kaj več.«

Otrok priča okrutnemu umoru. V zadevi »umor v Tržiču« je več kot očitno, da nekaj ni v redu. Vsi so delali po zakonu, vsi so naredili vse, da bi zaščitili otroka, vendar pa se je vse skupaj končalo tako, da je bil otrok priča okrutnemu umoru, ki naj bi ga zagrešila njegova mama. Ob tem ne dvomimo, da naše institucije niso ravnale po zakonu, se nam pa poraja dvom o obstoječi zakonodaji, ki bi morala ščititi otroka. Otrok Uršule Lonka Prešeren žal še zdaleč ni edina žrtev delovanja po zakonu, spomnimo se samo koroške deklice, ko policija več mesecev ni imela zakonskih pooblastil, da bi vstopila v hišo, kjer naj bi jo oče skrival.

Tudi domnevna storilka je žrtev! Poleg tega lahko za žrtev nedelovanja institucij označimo tudi domnevno storilko. Morda bi ob prijavi njenega domnevno grdega ravnanja z otrokom potrebovala samo obvezni svetovalni pogovor s strokovnjakom, ki bi morda ugotovil, da je morda v hudi čustveni stiski in bi ji morda poskusil pomagati. Ker takšnega svetovalnega pogovora naš zakon ne predvideva, saj – kot nam je razložila sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Darja Kuzmanič Korva, »gre za posege na področju kazenskih postopkov in zdravljenja oseb s težavami v duševnem zdravju in jih kot ukrep na področju socialnega varstva ne poznamo,« –  se pri nas velikokrat dogajajo hude stiske, vse po črki zakona.

Celoten tekst lahko preberete v reviji Zarja št.19, 27.10.2015.