Ob snidenju je žarela od sreče, ker da lahko »obveznosti« do medijev opravi kar na tekaških smučeh. »Ljubezen do teka na smučeh me ni minila in prav zaradi nje sem toliko časa vztrajala v tem napornem in garaškem tekmovalnem športu. Zame je današnji dan poezija! Ob intervjuju za Jano in snemanju oddaje o teku na smučeh lahko še odtečem nekaj kilometrov. To je čudovito, saj je rekreativni tek na smučeh čisti užitek. Kadar greš globoko v gozd in doživiš to pohorsko tišino, te mine ves stres. Počutim se kot majhen otrok,« je zagotavljala vsa srečna.
Petra, kako se počutite ob slovesu od naslova Slovenka leta? Kakšno je bilo za vas to obdobje?
To obdobje je bilo res noro lepo. Rečem lahko, da sem naravnost z razglasitve odšla v novo življenje. Zagotovo je bilo to priznanje povsem drugačno od vseh, ki sem jih prejela. Resnično veliko mi je pomenilo, da sem Slovenka leta, predvsem to, da so bralke in bralci v meni prepoznali žensko in mojo ženstvenost, ne samo uspešno športnico. Naslov Slovenka leta se mi zdi največje priznanje v Sloveniji.
V tem obdobju ste se tudi poslovili od vrhunskega športa in napovedali velike spremembe, med drugim, da boste čez nekaj let pekli zavitek za svoje tri otroke. Koliko blizu ste napovedim?
Ravno to je tisto. Pravkar ugotavljam, da živim precej podobno življenje kot prej, samo da sem tekmovanja zamenjala za drugo, tudi »hudo« kariero, ki morda ni to, kar sem si želela. Morala se bom malo bolj umiriti in uravnovesiti vse skupaj. Postaviti si moram neke okvire in biti bolj sistematična. Še vedno ne znam reči ne in še vedno nisem bila na dopustu, kakršnega sem si takrat, ko sem še tekmovala, tako zelo želela. Res pa je, da zdaj, ko sem še vedno na vseh koncih in krajih, pridejo dnevi, kot je današnji, ki so toliko lažji in lepši.
Povejte čisto iskreno, vam je kdaj žal, da niste več v vrhunskem športu?
Haha, čisto iskreno – prišla sem z novoletne tekaške turneje v Val di Fiemme in tam so me vsi zelo lepo sprejeli. Hodili so k meni in mi govorili, naj se vrnem. V tistem trenutku sem res malo pomislila, da mogoče ne bi bilo slabo, če bi še malo tekmovala. A že naslednji trenutek sem se spomnila, da je enkrat treba nehati. Tega ne morem večno početi, in tudi če bi se zdaj vrnila, bi mi bilo čez dve leti še teže. Treba se je samo odločiti, poleg tega ljudje nismo nadarjeni samo za nekaj.

Več v Jani št. 3, 17. 1. 2012

Tekst: TINA HORVAT, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ