Zgodbe

Kaj vse že prodajamo

Tina Nika Snoj
2. 10. 2012, 20.08
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Odpovedi iz poslovnih razlogov, nižanje plač, stečaji, manj pomoči države in draginja ter visoki krediti na drugi strani klestijo družinske proračune do kosti.

Kjer je še kaj prodajati, se prodaja. Od rabljenih disket do družinske zlatnine. Kjer ni več kaj prodajati, se išče obupane rešitve. Ljudje že povprašujejo, kje bi lahko prodali lase ali celo ledvico.

Veliko tistega, kar je prej romalo naravnost v kontejnerje, se zdaj znajde v malem oglasu, da bi le še prineslo kak cent. V Salomonovem oglasniku v času krize opažajo porast malih oglasov v večini rubrik, saj ljudje prodajajo stvari, ki jih ne potrebujejo, pa četudi za evro ali 10 centov. Tako številnim ni odveč prodajati rabljenih – predvsem otroških – oblačil za evro ali dva, stare elektronike in celo tako bizarnih stvari, kot so rabljene računalniške diskete, z žico povezana in okrušena lončena posoda, komplet kap za tuširanje, škatlice aspirina ali vazelin, ki »mu manjka le centimeter od vrha«. Po drugi strani pa bolšjaki po Sloveniji, po besedah organizatorjev, niso nič kaj bolje obiskani. Tomaž Grmovšek, organizator znanega ljubljanskega bolšjaka na Cesti dveh cesarjev, celo pravi, da je strank manj kot prej. »Sejem na Viču ima specifične stranke, drugačne od tistih, ki obiskujejo bolšjake v središču Ljubljane. Pri nas so veliko kupovali delavci iz bivše Jugoslavije, ki se zaradi stečajev gradbincev množično odseljujejo. Zato je strank manj. Kriza proti pričakovanjem ni povečala obiska, saj se Slovenci prodajanja in kupovanja na bolšjih sejmih še vedno sramujemo. Nosijo namreč predznak revščine in nekakšne nespodobnosti. Po zahodni Evropi je to čisto drugače in prepričan sem, da bo pragmatičnost nekoč tudi pri nas spremenila pogled na bolšjake. Za zdaj pa se še skrivamo za oglasi na spletu.«

Da nam gre slabo, kaže tudi dejstvo, da v lasuljarni Viktoria vsak dan kdo povpraša, ali odkupujejo lase. »Včasih je bilo zanimanja veliko manj, v zadnjih dveh letih pa prihajajo ljudje vseh starosti,« pravijo. Pri nas sicer še ni podjetja, ki bi odkupovalo lase, in tudi posamezniki, ki vsake toliko krožijo po Evropi ter organizirajo odkup, se nas za zdaj še izogibajo. Baje zato, ker nam gre še predobro. Lase vsake toliko odkupi kakšno gledališče, vendar je tega malo. Matej Pajntar, masker iz Prešernovega gledališča v Kranju, pojasnjuje. »Redko kje še sami izdelujejo lasulje, kupljene so desetkrat cenejše. Name se glede odkupovanja las na leto obrnejo kaki trije ljudje. Cene se gibljejo od 100 do 150 evrov za 35-centimetrski čop. Redko kdo bi se šel zaradi tega denarja ostrič. Gre bolj za fante, ki so se tako ali tako naveličali svojega naglavnega okrasa.«

 


Več preberite v tiskani izdaji revije Jana (št. 40, izid: 2.10.2012).