Ljudje

Otrok je nekaj svetega

Urška Krišelj Grubar
2. 10. 2012, 20.13
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Vladimira je duhovnica z otrokom. Pametna, odločna, ljubeča, očarljiva, sproščena mlada mamica je odličen zgled.

In to ne le svojim vernikom, temveč vsej generaciji, ki je nehala verjeti. Vladka, kot jo kličejo njeni, zmore gledati  drugega z očmi ljubezni. Vse ljudi v vseh okoliščinah.  

Ob evangeličanski cerkvi na Trubarjevi v Mariboru s fotografom čakava duhovnico in ugibava, kakšna bo. Tale z blond pobarvanimi lasmi in notesnikom ter prevelikimi sočnimi očali gotovo ne bo prava. Kaj pa tista energična kratkolaska? Ne, premlada se mi zdi, rečem, ko srebava vsak svojo pijačo. Izkaže se, da je prav temna kratkolaska v ličnem kostimčku duhovnica, ki jo čakava. Jesensko sonce je tako močno, da poiščemo senco in mir v na novo obnovljeni evangeličanski cerkvi augsburške veroizpovedi v Mariboru. Naprej pojasnimo nekaj osnovnih razlik med Katoliško in Evangeličansko cerkvijo.

Evangeličanski duhovniki imajo lahko družino

To, da se evangeličanski duhovniki lahko poročijo in imajo otroke, je najočitnejša razlika, pa seveda da so duhovnice lahko tudi ženske. Vladka je študirala v Zagrebu, študij je namreč mogoč le v tujini, največkrat se zdaj študentje odločajo za  Dunaj ali Bratislavo. Čeprav Evangeličanska cerkev za opravljanje cerkvene službe nima predpisanega celibata, ga Vladka zelo spoštuje. »Celibat, razumljen biblično, kot prostovoljno, globoko in iskreno predajo človeka Bogu, ko čas (trajanja celibata) ni vnaprej predpisan in določen, globoko spoštujem. Takega poznamo tudi v Evangeličanski cerkvi, ni pa pogoj za opravljanje duhovniške službe. Celibata posebej ne povzdigujemo in ga ne postavljamo kot bolj sveti stan od življenja v ljubečem partnerskem in družinskem stanu. Sicer pa: človek se lahko preda Bogu in mu služi na mnogo načinov.«

Kako to, da je postala duhovnica?

Ni se zgodilo čez noč. Rojeni v Gornji Radgoni leta 1972 očetu zobozdravniku in mami, ki se je pred upokojitvijo ukvarjala z ekonomsko-pravniškimi posli, pot duhovnice ni bila ravno položena v zibelko, čeprav je bil stric duhovnik, pozneje celo škof. Da bo duhovnica, se je odločila proti koncu naravoslovne gimnazije. Ker je zdravnikova hči, se je nekako potiho pričakovalo, da bo »dohtarca«. »Oče mi je tedaj rekel: Vladka, pot, za katero si se odločila, ni preprosta, a mi je dal podporo in dovolj časa, da smo se vsi prepričali, da ne gre le za hipno odločitev, temveč za veliko več. Takrat tudi teološki študij ni bil nekaj modernega, kot ga želijo nekateri danes prikazati.« Potem je šla študirat v Zagreb, na Teološko fakulteto Matija Vlačić Ilirik. Bilo je leto 1991, čas najhujše vojne vihre, a Vladke to ni ustavilo, da ne bi nadaljevala protestantske tradicije. 


Več preberite v tiskani izdaji revije Jana (št. 40, izid: 2.10.2012).