Pomoč je na dosegu roke – nadomestno hormonsko zdravljenje. A zanj se odloči le okoli deset odstotkov Slovenk. Ne zato, ker bi bilo tako malo primernih kandidatk zanj, ampak ker se ga ženske bojijo. Na slabem glasu je že dvajset let, od raziskave, ki je pretresla svet z dognanji, da povečuje tveganje za raka na dojki, možgansko kap in krvne strdke. Pa so bili izsledki raziskave pravilni? Je hormonsko zdravljenje res nevarno?
Vročinski valovi, nočno potenje, suha nožnica, nihanje razpoloženja, manjša spolna sla, glavoboli, bolečine v dojkah, sindrom pekočih ust, bolečine v sklepih, prebavne težave, občutek spreletavanja elektrike, mišična napetost, težave z dlesnimi, mravljinčenje rok in nog, srbeča koža, utrujenost, motnje spanca, izpadanje las, slabši spomin, težave s koncentracijo, tesnoba, povečanje telesne teže, napihnjenost, inkontinenca, krhki nohti, alergije, razbijanje srca, močnejši telesni vonj, depresija, napadi panike. Vse to lahko, poleg neredne menstruacije, ženska doživlja v obdobju pred menopavzo, ko hormoni začnejo pospešeno usihati. Da večjega tveganja za bolezni srca in ožilja ter zmanjševanja kostne gostote, ki vodi v osteoporozo, niti ne omenjamo. Nič čudnega torej, da je bilo novo zdravljenje z nadomeščanjem hormonov, ki je v drugi polovici prejšnjega stoletja ženskam prineslo neprimerljivo boljše počutje (in videz), sprejeto s široko odprtimi rokami in velikim navdušenjem tako med ženskami kot med ginekologi.
Ženstvena in zdrava za vedno?
Hormonsko nadomestno zdravljenje (HNZ) je zdravljenje, pri katerem ženski dodajajo sintetični estrogen in/ali progesteron. Od šestdesetih let prejšnjega stoletja pa vse do leta 2002 je nadomestno hormonsko zdravljenje (HNZ) kraljevalo kot vodilna izbira za pomoč ženskam tako v prehodu v menopavzo kot po menopavzi. Še zdaleč pa ni šlo samo za zdravje. Kako so mnogi gledali na menopavzo, morda najlepše opiše knjiga Ženstvena za vedno, ki jo je leta 1966 napisal dr. Robert A. Wilson in je bila še dolga leta mega prodajna uspešnica. V veliki meri je pomagala prepričati milijone zdravnikov in njihovih pacientk, da HNZ ni le koristno, ampak nujno. Menopavzo, normalno obdobje v ženskinem življenju, je opredelil kot bolezen in malodane kot sramoto, hormone pa naj bi po njegovem jemale tako rekoč vse, ne glede na simptome. V svoji knjigi je trdil, da je menopavza bolezen pomanjkanja hormonov, ozdravljiva in popolnoma preprečljiva, samo estrogen je treba jemati.
Nadomestno hormonsko zdravljenje je bilo predstavljeno kot terapija, ki ženskam omogoči, da se osvobodijo prekletstva izgube estrogena in ohranijo svojo ženskost. V svoji knjigi je Wilson posredno kritiziral tudi ameriško Zvezno agencijo za zdravila, ki je HNZ odobrila le za zdravljenje vročinskih valov, težav s spanjem, nihanja razpoloženja in drugih simptomov, ki lahko spremljajo menopavzo. »Mnogi zdravniki,« je zapisal Wilson, »preprosto nočejo prepoznati menopavze kot to, kar je – resna, boleča in pogosto hromeča bolezen.« Wilson je trdil, da lahko HNZ doseže veliko več kot lajšanje simptomov. »Vsaka ženska ima možnost, da za vedno ostane ženstvena,« je zapisal. »Ni se ji treba več vznemirjati zaradi krute ironije, da se ženske starajo hitreje kot moški. Preprosto ne drži več, da spolna privlačnost ženske po štiridesetem nujno upada hitreje kot privlačnost njenega moža.« Če bi ženska zavrnila HNZ, bi bile posledice nepredstavljive, je svaril. »Vse ženske po menopavzi so kastrati. Toda s HNZ prsi in spolni organi ženske ne bodo uveli. Z njo bo veliko prijetneje živeti in ne bo postala dolgočasna in neprivlačna.«
Danes bi tako mizogin pristop sprožil val ogorčenja, takrat pa je bilo takšno razmišljanje domače tudi ženskam samim. HNZ je bilo zato tako rekoč čudežno zdravilo, od boga poslano. Poleg tega so skozi čas številne opazovalne študije nakazovale, da ima HNZ koristi tudi pri preprečevanju kroničnih bolezni. Tako se je ideja spremenila iz »ženstvene za vedno« še v »zdravo za vedno«. Po Wilsonovi smrti se je sicer izkazalo, da so mu za njegovo knjigo in mnoga predavanja plačale farmacevtske družbe, ki so hormonske nadomestke izdelovale, a njihova priljubljenost je bila še v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja na vrhuncu. So se pa v tistem času že pojavljali prvi pomisleki o dolgoročnih učinkih HNZ na zdravje žensk. Potem pa je prišla raziskava, ki je spremenila vse.
Raziskava, ki je povzročila paniko
Leta 1991 so v okviru Pobude za zdravje žensk (Women Health Initiative – WHI) začeli obsežno klinično študijo, ki je vključevala več kot 160.000 žensk. Vzorec žensk je bil randomiziran – se pravi popolnoma naključen –, zasnovana pa je bila za proučevanje učinkov HNZ na različne zdravstvene parametre, vključno s srčnimi boleznimi, možgansko kapjo in rakom dojke. Leta 2002 je WHI objavila prve rezultate, ki so pokazali, da HNZ poveča tveganje za raka dojke, možgansko kap in krvne strdke v nogah in pljučih. Študija je tudi pokazala, da HNZ ne zmanjša možnosti za razvoj bolezni srca, kot se je prej mislilo. Tveganja so bila tako velika, da so raziskavo prekinili.
Odziv javnosti je bil seveda ogromen. Mediji so bili polni svarilnih člankov, ženski svet je zajela panika, od predpisovanja HNZ so se odvrnili tudi ginekologi. Uporaba hormonov je drastično padla. Nihče se ni oziral na še eno veliko raziskavo, ki je tekla v istem času med medicinskimi sestrami in ki je dala skorajda diametralno nasprotne rezultate. Tudi poznejše raziskave, ki so pokazale, da tveganja HNZ le niso tako velika in da lahko marsikateri ženski koristi, niso omilile mnenja javnosti o nevarnostih hormonov.
Leta po raziskavi WHI je tekla razprava, koliko se je mogoče zanašati na rezultate te raziskave. Eden od pomislekov je, da so v njej uporabljali samo eno vrsto HNZ in da raziskava ni odgovorila na dvome o varnosti in učinkovitosti drugih formulacij, režimov in načinov jemanja hormonov. Izkazalo se je tudi, da je bila ena od pomembnih omejitev WHI ta, da je veliko udeleženk terapijo začelo več kot desetletje po zadnji menstruaciji, kar je sprožilo vprašanje, ali rezultati veljajo tudi za mlajše ženske. Predvsem pa raziskavi očitajo, da je vključila ženske popolnoma naključno, brez upoštevanja kontraindikacij za HNZ, ki veljajo danes, ko tovrstnega zdravljenja ne priporočajo kar vsaki ženski.
V naslednjih letih je bila opravljena ponovna analiza raziskave WHI in nove študije so pokazale, da je uporaba HNZ pri mlajših ženskah ali pri ženskah v zgodnji menopavzi ugodno vplivala na srčno-žilni sistem, zmanjšala pojavnost srčnih bolezni in posledično umrljivost. Ne glede na to se javno mnenje o HNZ še ni spremenilo, strah in odpor sta ostala. Ne le med ženskami, tudi med mnogimi zdravniki. To pa ima, opozarja tudi Slovensko menopavzno društvo, pomembne negativne posledice za zdravje in kakovost življenja žensk v tem obdobju življenja.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11, 14. 03. 2023.
