V svojem govoru na Slovenki leta se je slavnostna govornica Urška Klakočar spraševala, kaj je pogum. »Je pogum, da se ženske ne uklonimo, ko po nas padajo težke besede, ki pogosto merijo na okoliščine, na katere težko ali pa sploh ne moremo vplivati? Ali je pogum, da ženske pokažemo, da nam je hudo, da smo razočarane, da žalujemo?« se je med drugim spraševala. Ja, to je pogum. To je čisti nedestilirani pogum. In veliko ga moraš imeti, da ne klecneš, ko te žalijo anonimni idioti. Pa tudi za to, da spregovoriš o tem, kako te take besede ranijo in prizadenejo, je potrebno kar nekaj korajže. Tri od štirih žensk pri tej okrogli mizi – četrta spremlja te stvari službeno – so povedale zelo osebne zgodbe, govorile o zelo osebnih stvareh. Klobuk dol, da so si upale biti tako iskrene.

»Uspešne ženske in njihova zaznava v medijih« je bil naslov okrogle mize, ki jo je 8. marca priredila Ona ve. Z okroglimi mizami je po mojih izkušnjah tako, da večinoma zanimajo samo tiste, ki se jih udeležijo, včasih pa še njih ne, ampak tale pa je bila definitivno iz čisto drugega poglavja. Vprašanja je (odlično) postavljala Nataša Briški, odgovarjale pa so predsednica države Nataša Pirc Musar, zunanja ministrica Tanja Fajon, direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač in sociologinja, raziskovalka, profesorica dr. Milica Antić Gaber.

Ne bom delala povzetkov, ne bom pisala, ta je rekla to in tista je rekla ono, ne bom komentirala in delala zaključkov – to boste naredili sami. Te zgodbe niso samo za osmi marec, to so zgodbe našega vsakdana, ki ne potrebujejo razlage – te pa prisilijo, da se zamisliš. Ker zadenejo v srce, tudi če se niso zgodile tebi.

Tule so njihove pripovedi.

Nataša Pirc Musar: Na de-be-lo!

»Ko sem postala informacijska pooblaščenka, se je pa začel hudič, ja. To je bila funkcija, ki je pravzaprav v politiki prej niti niso dobro poznali, niso vedeli, kaj pričakovati. G. Igor Šoltes je bil pooblaščenec samo tri mesece, nato je postal predsednik računskega sodišča, jaz sem to funkcijo tako rekoč iz ničle peljala navzgor.

In največji napad name se je začel vedno takrat, ko so bile parlamentarne volitve in se je začelo govoriti, da bom vstopila v politiko; takrat se je začela zlivati vsa gnojnica po meni. Bila sem 'informacijska zamaščenka', 'telebajska', vse mogoče. Tanja, če so govorili o tvojih lepih nogah (po televizijskem soočenju, op. p.), oprosti, pri meni govorijo o moji ne tako majhni zadnjici. Mogoče se zdaj lahko o tem hecamo, ampak težko me boste prepričali, če vam bo katerakoli ženska rekla, da je ne prizadene ... Prizadene. Kakorkoli obrnete, prizadene. Čeprav sem novinka v politiki, imam debelo kožo že od prej, od vseh teh zamaščenk in telebajsk. Skratka, tam se je ta odnos spremenil in vsakič, ko je bilo malo možnosti – pravzaprav nič, ker do teh predsedniških volitev sploh ni bilo možnosti, da bi jaz šla v politiko – sem jih fasala na de-be-lo.«

Tanja Fajon: Vloga piva v politiki

»Tudi v politiki se mi zdi, da je to vendarle svet, kjer so pravila kreirali moški in moški se bistveno drugače sporazumejo. Včasih imam občutek, da gredo ven, sedejo na pivo, tam največ predebatirajo, se največ zmenijo, spijejo še nekaj pirov in to traja dolgo v noč. Tam sklenejo vse in me nismo del tega. Priznam, da si ne želim sedeti v gostilni do polnoči, da se zmenim za eno stvar. Mogoče smo še vedno v odnosu neenakosti, kjer nas je premalo.«

Nika Kovač: Proti sovraštvu z Armado ljubezni

»Treba se je zavedati, da ni samo vprašanje, kako mediji poročajo, ampak je tudi vprašanje, kakšna oblast je v državi. In ko je v državi avtoritarna oblast, ki ima predsednika vlade, ki na uradnih Twitter profilih vlade tvita o vsakem kritičnem glasu največje ogabnosti na svetu, potem daje sporočilo kot nekdo, ki vodi to državo, da to lahko počnejo tudi mediji.

Moja lastna izkušnja in izkušnja 8. marca je, da se je v dveh letih avtoritarne vlade standard tega, kaj ti nekdo lahko reče, standard tega, kaj ti lahko nekdo naredi na ulici, bistveno spremenil in bistveno, bistveno padel. Če takrat mi ne bi imeli ljudi, ki so se postavili za nami in izrazili solidarnost ter podporo, mislim, da ne bi našli moči, da se oglašamo in nadaljujemo svoje delo.«

»V Inštitutu 8. marec smo zelo jasno povedali, da te stvari prizadenejo – nekaj časa si nisem upala ven, nisem si upala biti normalno oblečena, kupovala sem obleke, ki so mi bile trikrat prevelike, da sem se lahko skrila. Potem ko smo o tem iskreno spregovorili, smo se odločili, da začnemo tožiti vse po vrsti zaradi tega, ker se nam zdi prav postaviti mejo. In potem, ko smo bili napadeni tudi na cesti, smo se odločili, da vzpostavimo armado Samo ljubezen, skupino ljudi, ki se s pozitivnimi komentarji, z metuljčki, mucki, samorogci, bleščicami in besedami podpore vedno odzove, kadar nekdo na poziciji moči na spletu napade kakega navadnega človeka. Zakaj smo to naredili? Ker smo ugotovili, da tem zapisom lahko začneš verjeti; sploh če nisi nekdo, ki ima okoli sebe ekipo zaposlenih, ki te lahko podpirajo. Zelo malo je pa dobrega. V štirinajstih dnevih smo zbrali več kot 150 ljudi, ki bodo to počeli na spletu. Ker je čas, da potem, ko so se avtoritete na vodilnih mestih izpraznile, ko smo imeli nekoga na poziciji moči, ki je bil tiho, da dobimo ljudi, ki se postavijo za žrtve sovražnega govora in da predvsem začnemo skupaj razvijati prakse, ki zmanjšujejo avtoritarizem na vsakodnevni ravni. Volitve so čez tri leta, stvari se bodo stopnjevale in jaz nočem živeti v Sloveniji, v kateri sem živela dve leti nazaj.«

 ***

Nataša Pirc Musar: Ambiciozna karieristka?

»Večer je med predsedniško kampanjo delal članke z opisi karakteristik osmih predsedniških kandidatov, in 'ambiciozna karieristka' je bila zame najbolj žaljiva. Mogoče sem jo malo subjektivno vzela, ker je pač letela name, ampak meni se je zdelo to res žaljivo – zakaj sem jaz, prvič, preambiciozna, pa še karieristka! Saj vsak v življenju dela kariero, kdorkoli se poda na pot, dela kariero. Eni pristanemo malo višje, eni na sredi, eni so pa zadovoljni s tem, kar imajo na nižjih nivojih – ampak imajo neko kariero.

Bi pa povedala nekaj, kar v zadnjih tednih spremljam na družbenih omrežjih. Skupaj s Tanjo sva bili na konferenci manj razvitih držav v Dohi v okviru Organizacije združenih narodov, obe sva veliko objavljali na družbenih omrežjih, pogovarjali sva se z državniki in Tanja z zunanjimi ministri držav, kot so Tuvalu, Kiribati, Angola, Zimbabve, Malavi, Butan ... Ampak komentarji so grozljivi. Zame na primer: aha, afriške države jo imajo rade, ker ima veliko rit. Komentarji – se opravičujem – v glavnem od moških.

To, da niso razumeli tega, kar midve počneva v Dohi, sem zelo težko sprejela. Večinoma so bili to moški – Fajonka in Musarca vodita Slovenijo nazaj med neuvrščene države. Super, jaz itak mislim, da bi se morali tja vključiti, če hočemo delati v mednarodnem okolju. Da doma nič za Slovenijo ne narediva, hodiva po svetu, pa zganjava tam ne vem kakšen turizem. Najini tviti so šli seveda v smer, da mora Slovenija, ki ni osamljen otok v oceanu, razumeti probleme širšega sveta, in če kandidiramo za nestalno članstvo v Varnostnem svetu, je seveda za to treba lobirati. Lahko vam samo rečem, da sem bila ponosna na Tanjo in nase, da sva tam odgarali toliko bilateralnih pogovorov in predstavljali vizijo Slovenije in tega, kar lahko mednarodni skupnosti ponudimo. Da ne govorim o tem, kako zelo malo poročanja o tem je bilo v slovenskih medijih.

Da ne bo pomote, nisem za to, da gre Slovenija ven iz EU, pa da se pridruži samo gibanju neuvrščenih, ampak bi lahko naredili podobno kot Hrvaška, ki je ostala v gibanju neuvrščenih, kjer je seveda ogromno, ogromno priložnosti za gospodarstvo in širjenje idej, človekovih pravic in vladavine prava. Skratka, nisem evroskeptik.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11, 14. 03. 2023.