Pozdravljeni, navdušujeva se nad vašo rubriko in včasih imava občutek, kot da nama berete misli. Samooskrba je v naši hiši postala ena najbolj uporabljenih besed in prav te dni premišljujeva, kako bi se tega še bolj sistematično lotila. Pregledujeva, kaj bi še na vrtu obrnila, spremenila in postavila drugače, da bo pridelek še večji. Lani sva se, zahvaljujoč vaši knjigi, navdušila nad visokimi gredami in postavila dve. Odlično sta se obnesli, zato bova to leto naredila še dve. Na enem metru visoke grede res obrodi trikrat več kot na gredici, pa še pozimi (za zdaj) imava na pokriti visoki gredi krasno zalogo radiča, štrucarja, korenčka in drugih dragocenosti. Piševa vam, ker ne veva, kdaj naj se lotiva gojenja sadik. Lani sva večino sadik kupila in ugotovila, da je to precejšen finančni zalogaj. To leto bi sadike rada vzgojila, zato naju zanima, kaj morava narediti, da se ne bodo pretegnile. Hvala za vse dobro, kar počnete.
Mihael in Ela
Začetek februarja je pravi čas za inventuro na vrtu, pregledovanje semen, testiranje kaljivosti in izdelavo načrtov.
Kako dobiti več z enake površine?
Samooskrbo lahko povečamo na več načinov. Visoke grede, ki jih lahko kombiniramo s toplimi gredami ali tuneli, so v resnici učinkoviti neogrevani rastlinjaki, ki sezono podaljšajo za 2–3 mesece. Tudi pridelek je, kot sami ugotavljate, precej večji, saj mikroklima in zelo živa tla vplivajo spodbudno na rastline. Tudi pri nas doma vsako leto »zraste« še kakšna nova visoka greda, ki je hkrati najvarnejše mesto za rastline, ki jih želimo obvarovati pred voluharji, kokošmi, mucami ...
Drugi dober način za povečanje pridelka je, da delamo s sadikami. Ko solata, zelje, koleraba, gomoljni koromač ... dosežejo velikost standardne sadike, so že prehodili pol življenjske poti. Če jih torej pripravljamo na manjši površini, bomo prihranili veliko časa in med letom lahko vzgojili 6–8 generacij takšnih rastlin.
Prednost lastnih sadik je tudi ta, da boste porabili veliko manj semen kot pri setvi. Ker vse, kar skali, praviloma tudi preživi (ker ni polžev, ptičev, toče, suše ..., ki bi vam zdesetkali mlade rastlinice), boste lahko eno kupljeno vrečko semen uporabljali več let. Seveda če boste semena takoj po odprtju pravilno shranili, da ne bodo izpostavljena vlagi, svetlobi in temperaturnim nihanjem. Odprto semensko vrečko takoj pretresite v stekleničke, ki jih lahko zaprete ter shranite v suhem in temnem prostoru.
Če kakšna rastlina propade, jo lahko hitro zamenjate z novo sadiko in tako v celoti izkoristite prostor. Če imate sadike na zalogi, si lahko tudi privoščite več tveganja. Če sem kupila le šest sadik paradižnika, sem seveda trepetala, ko so bile noči mrzle. Zdaj, ko imam vsega desetkrat več, kot potrebujem, si lahko privoščim, da nekatere rastline dam na vrt ali v tople grede precej bolj zgodaj – če preživijo, v redu, če ne, jih zamenjam z drugim. In veste, kaj ugotavljam – manj jih ujčkam, boljše so!
Tretji razlog za lastno pridelavo sadik je njihova boljša kakovost, saj jih ne gojimo za prodajo in zato ne uporabljamo gnojil, pospeševalcev rasti in drugih zvijač, ki so danes nujni del komercialne vzgoje. Zato bodo tudi sadike, ki jih vzgojimo sami, mogoče manj zapeljive na prvi pogled, bodo pa zagotovo trpežnejše. Posebej če so iz domačih semen, ki že vedo, kaj jih čaka na našem vrtu.
Seveda, pomembno je, da vemo, kako gojiti sadike. Če se imate možnost udeležiti kakšnega predavanja Fanči Perdih, ki je tudi soavtorica priročnika Sveža zelenjava 365 dni v letu, vam bo to prihranilo veliko začetniških napak. Tudi sama sem vrsto let obupovala nad pretegnjenimi sadikami, dokler mi ni Fanči razkrila, da ni toliko problem svetloba kot toplota.
Ko so rastlinice ponoči na toplem, imajo občutek, da so še pod zemljo, ki jo morajo prebiti, da pridejo do sončka, ki ga čutijo, in se lahko že v eni noči potegnejo za deset centimetrov. Zato je prvo pravilo za dobre sadike, da jih takoj po vzniku (to pomeni v trenutku, ko vidite, da se rastlinice prebijajo iz zemlje) prestavite v hladnejši prostor. Ne čakajte, da skalijo vse, saj bodo dotlej tiste prve že pretegnjene!
Drugo pravilo pa je, da morajo sadike obvezno čutiti razliko med dnevnimi in nočnimi temperaturami. Ponoči mora biti občutno bolj mrzlo. Če nimate rastlinjaka ali hladnega svetlega prostora, jih imejte čez dan na okenski polici, ponoči pa jih prestavite v temen in hladen hodnik, klet ali kakšen drug primeren prostor.
Ujemite toploto, ki uhaja iz hiše
Ker mi pišeta v dvojini, predpostavljam, da se tudi vrtnih projektov lotevata skupaj (kar vam bo zavidala večina bralcev tega članka). Skupaj je res marsikaj lažje. Zato mogoče lahko težavo rešite s postavitvijo okenskega rastlinjaka. Na južno fasado obesimo poceni polico in jo oblečemo v polikarbonatno kritino ali kar v dvojno čepasto folijo. Še lažje je, če imate na južni strani balkon – polico postavimo tako, da prekriva eno okno ali balkonska vrata.
V obeh primerih bodo rastline čez dan dobile ogromno svetlobe in toplote – toliko, da morate čez dan obvezno imeti notranje okno odprto. Ponoči pa jih ne bo treba prestavljati, le okno/vrata boste zaprli ali priprli, odvisno od zunanjih temperatur.
Ko ugotovite, kako čudovito to deluje, se boste mogoče lotili tudi balkonskega rastlinjaka. Ta je povzročil pravo revolucijo v mojem vrtnarjenju. Namesto da bi zamenjali okna, smo za enak denar del balkona spremenili v rastlinjak, v katerega vstopamo naravnost iz dnevne sobe. V njem je spomladi in jeseni obilo svetlobe, poleti, ko je sonce visoko in je večji del balkona v senci, pa imam odlično sušilnico za zelišča. Doslej v balkonskem rastlinjaku nismo potrebovali nobenega ogrevanja. Če je napovedan hud mraz, pustimo balkonska vrata priprta. Čez dan jih praviloma na stežaj odpremo, ker rastlinjak čez dan, če je zunaj le malce sonca, greje sobo. Najpomembneje je, da na štirih metrih zrastejo vse sadike, ki jih potrebujemo, da v njem lahko prezimimo agrume in celo imamo prvi pridelek, ne da bi mlade rastline nenehno prestavljali.
Osvetlite rastline
Če nimate pogojev za takšne projekte, lahko težavo rešite tudi z umetno razsvetljavo za vzgojo rastlin. Ponudba LED-žarnic za ta namen je iz dneva v dan večja, vendar so te žarnice še vedno občutno predrage za moj okus. Za začetne faze rasti, ko želimo, da rastlina razvija liste, so uporabne tudi neonske cevi z naravno belo svetlobo. Zelene rastline potrebujejo za svojo rast predvsem rdečo in modro svetlobo, zato lahko kupite tudi specializirane luči, ki oddajajo le takšen spekter (svetijo vijolično), vendar to za domačo uporabo ni nujno. Dve neonki moči 40 vatov postavite 30–60 cm nad sadikami ali (če so luči že na stropu) rastline dvignite na vrh omare, da so tik pod njimi. Če je razdalja med rastlinami in svetlobo prevelika, se bodo rastline še naprej pretegovale. Najbolje je, da so sadike osvetljene 12 ur na dan.
Pravilna izbira časa
Izbira pravega časa setve je ključna za uspeh. Tako kot ljudje tudi rastline lažje prenašajo spremembe, ko so še mlade. Zato sadike, ki so šele razvile nekaj pravih listov, skoraj brez zastoja nadaljujejo razvoj, ko jih presadimo na stalno mesto. Če pa navdušeno v trgovini kupimo sadiko bučke, ki že nastavlja cvet, praviloma ugotovimo, da smo ga polomili, saj potrebuje celo večnost, da si opomore, ko jo posadimo na vrtu. Zato z bučkami in kumarami ni treba hiteti. Sadike začnemo gojiti približno šest tednov, preden jih mislimo dati na prosto.
Februar je pravi čas, da začnemo gojiti sadike paprik, čilija, gomoljnega koromača, gomoljne zelene. Pri nas so že skalile tudi rukola, peteršilj in špinača. Kmalu jih bom presadila na visoko gredo, ki bo pokrita s toplo gredo, tako da bodo z malo sreče zrasle v rastlinice že v marcu in aprilu. Če imate pokrito visoko gredo ali neogrevani rastlinjak, imate seveda veliko več možnosti kot tisti bralci, ki bodo morali čakati, da jim sonček ogreje tla, in jih je strah vsake nočne zmrzali.
V neogrevane rastlinjake in tople grede namreč lahko že februarja posadimo sadike, ki dobro prenašajo mraz. Ker semenske vrečke vsebujejo le časovnico setve za vrtičkarje, ki delajo na prostem, se mnogi ne zavedajo, kaj vse bi lahko gojili že sedaj. Zato smo se tudi lotili priročnika Sveža zelenjava 365 dni v letu, ki obravnava saditvene načrte in izbiro sort, primernih za zgodnjo pomlad in pozno jesen. (Priročnik lahko prelistate na shop.zazdravje.net).
Z 8. februarjem postane v Sloveniji dan daljši kot deset ur, dotlej pa je narava bolj ali manj v fazi hibernacije. Zato so naši predniki verjeli, da 14. februarja sveti Valentin odklene korenine in se življenje v tleh ponovno obudi. Če imate minimalno zaščiten prostor, lahko že sedaj začnete gojiti sadike vseh solat, kolerabice, brokolija, zgodnjega zelja, gomoljnega koromača, poletno-jesenskega pora, rukole, blitve ..., ker jih boste kar kmalu lahko prestavili v neogrevan rastlinjak ali toplo gredo.
Kar se pretegne, lahko tudi prepikiramo
Tudi sama sem bila velikokrat obupana nad pretegnjenimi sadikami, pa sem ugotovila, da je to včasih celo prednost. Kar se je preveč potegnilo, lahko pri presajanju malo globlje zakopljemo. Paradižniki, paprika, melancani, andsko jabolko, sladki krompir, por nimajo s tem nobenih težav – celo hvaležni so, če jih pri presajanju porinete globlje.
Tega pa nikakor ne smete storiti s sadikami gomoljne zelene, saj boste ostali brez gomoljev. Tudi solatnice in druge rozetaste rastline ne marajo, da jim prekrijete »srček«, ker bo potem ta zgnil. Dobra novica pa je, da bodo po presajanju pretegnjeni listi odpadli (ali jih do polovice sami porežite) in bo rastlina začela razvijati nove, ki so normalne velikosti in oblike.
Več v reviji Zarja št. 6, 5. 2. 2019.
