Še vedno se dvigajo mlaji, še vedno se prižigajo kresi, še vedno se izobeša zastave, toda prvega maja dejansko ni več. Kar je logično, saj na neki način tudi delavskega razreda v smislu ponosne, neupogljive kaste proletarcev, ki jo je moral kapitalizem upoštevati, poslušati in se je tudi bati, že davno ni več. Kapitalizem je zmagal in menda smo mu lahko hvaležni, da nam ob tej priložnosti dovoli vsaj, da se ga pošteno nasekamo – kdor ne dela, naj ne je, kdor dela, pa lahko pije.
Čeprav nikoli ni bilo res, da bi delu šla dejanska čast in oblast, je bila v industrijskih časih radnička klasa vseeno jedro naroda, v njej je bila kupna moč, od nje je bil še dolgo let po padcu socializma odvisen rezultat vsakršnih volitev in drugih izrekanj ljudske volje – volja delavstva je bila volja ljudstva, bolj ali manj. Pa so fabrike že davno šle, kamor je nedavno šla še Magna, po sledeh kapitala, ki je prislovično plaha ptica, pravi pravcati nebogljeni ščinkavec, in ob najmanjšem pretresu sprhuta iz Slovenije. Klavrne ostaline proletariata kot nekoč prvovrstne družbene sile danes tvorijo predčasno upokojeni penzionisti in čedalje bolj redki udarniki za tekočimi trakovi, v zgodovinskem pogledu pa so njegovi nasledniki vsekakor prekarci, najbolj tragične žrtve izkoriščanja, ki so ga bili deležni na primer Orwellovi wiganski rudarji. Na drugi strani so strukture, ki so v imenu prostega trga svoj čas zrušile socializem kot zgodovinski kompromis med delom in kapitalom, danes povsem neregulirane, nesramno bogate in povsem brezskrbne. Kako bi ne bile, ko pa so sindikati v razsulu, stari levi, kot so bili Semolič, Rebolj in Lombar, so v penzionu, varstvo tistih redkih preostalih z zakonodajo zajamčenih delavskih pravic pa prepuščeno peščici izgubljenih, vsaj v kakšnem primeru pa bržkone tudi podmazanih inšpektorjev.
Prvi maj je bil sicer zasnovan kot obeleženje spomina na velike štrajke po svetu, v katerih so si delavci in delavke izborili pravice in svoboščine, ki so bile dolga leta nato samoumevne, na primer pravica do regresa, socialnega in zdravstvenega varstva, do osemurnega delavnika in plačila nadur. Tedaj je pokalo in tudi kri je tekla, toda proletariat ni odnehal. Danes, ko praktično nihče več ne dela osem ur in ko je celoten institut zaposlitve za nedoločen čas pravzaprav že zgodovinski relikt, so tovrstni plesi izkoriščanih in izkoriščevalcev pravzaprav nemogoči; stavkajo zdravniki, stavkajo upokojenci, stavkajo kmetje, samo tisti, ki bi resnično morali drmati po ulicah, so tiho – delavci ne stavkajo, šivilje ne stavkajo, prekarci ne stavkajo. Sem in tja pride do kakšnega kratkega stika v kakšnem podjetju, toda ljubljanske ulice od Kongresnega trga do palače Gospodarske zbornice zaman čakajo na množice v rdečih brezrokavnikih in Internacionalo. Medtem ko smo gledali drugam, se je zgodovina nemara dejansko končala, prvi maj pa sprevrgel v njeno sedmino. Daj še en pir!
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!
