Protesti niso vsi enaki, ste vedeli? Niso, pa konec. Na prenekaterem protestu sem bila, na nekaterih službeno, na drugih iz prepričanja, in verjemite mi na besedo, da so podobnosti med njimi zgolj površinske: na vseh mahajo s slovenskimi zastavami, kot da so jih pravkar sami izumili, na vseh žvižgajo in zganjajo hrup – nikoli nisem čisto razumela, kaj naj bi s tem dosegli – na vseh govorniki grmijo in jim množica vneto pritrjuje, čeprav tisti zadaj niti niso slišali, kaj so povedali …, ampak v resnici so zelo različni. Ozračje na shodih je lahko temeljito drugačno – a tega se ne da razbrati iz skopih minutk, ki jih televizijska poročila odmerjajo protestom vseh barv in predznakov. Ne, treba je priti tja, se pomešati med protestnike, da jih začutiš. Petkovi kolesarski protesti, na primer, so bili vedno polni vedrine, ki se je mešala s kljubovalnostjo. V zraku je bil pridih zarotništva. Pa zelo mešani so bili, stari in mladi, moški in ženske, vsi so bili tam – v nasprotju s protestnim shodom SDS, na primer, na katerem so bili večinoma mrkogledi starejši moški. Jezni, jezni ljudje, ki so hoteli samo slišati, da imajo prav, ker so jezni. Niti enega vedrega lica, do koder seže oko.
Le vkup, le vkup uboga gmajna
In potem je bil protestni shod kmetov prejšnji torek, ta je bil pa spet čisto svoje vrste. Razpoloženje je bilo … kaj pa vem … izletniško! To je prava beseda, izletniško. Bili so razposajeni in nasmejani, klicali so si in se pozdravljali. Nihče ni bil videti slabovoljen ali bognedaj jezen. Bili so tako mladi kot starejši, ampak pretežno moški. Kam so pa kmetice izginile? Ne trdim, da ni bilo nobene tam, toda vse skupaj je bilo precej moška zadeva. Morda lahko najdemo pojasnilo v besedah predsednice Zveze kmetic Slovenije Irene Ule, ki je rekla, »nimamo veliko časa, da bi se borili za svoje pravice.«
Preroško genialna je bila Dnevnikova kolumnistka Nataša Kramberger, ki je seveda v torek objavljeni tekst napisala že pred protestom: »Ker ob petsto traktorjih, ki jih je glasno in strastno napovedal gospod glavni kmet Anton Medved, nikjer ne vidim kričečih okoljevarstvenikov, društev za zaščito živali, šolark, študentov in njihovih starih staršev. Ne vidim državljank in državljanov, ki bi se jim zdelo vredno zastaviti telo za kmečko stvar, pisateljic in pesnikov, ki bi šli s kmeticami in kmeti z ramo ob rami, znanstvenic in prodajalcev vegi hamburgerjev, ki bi ob traktorjih kričali: Golob je na strehi, v roki pa niti vrabec! A glavno šele pride: na tem protestu nikjer, pa če se še tako potrudim, ne vidim kmetic in kmetov, ki bi znali, ki bi zmogli in bili pripravljeni državljanke in državljane, šolarke, študente in njihove stare starše, pisateljice, pesnike, znanstvenice in prodajalce vegi hamburgerjev vzeti s sabo na krov, na traktor, na protest: za skupno stvar. Kmečki protest v Sloveniji pač ni skupna stvar. Nikogar, niti kmetic in kmetov. Precej jih manjka.«
No, to. Veliko jih je bilo, kmetov, ampak so bili v resnici sami; traktorji so se v nepretrgani koloni vozili mimo, Ljubljančani so pa stali ob strani. To ni bil njihov protest. Ker jim kmetje, čeprav so jih pozivali, naj se jim pridružijo na protestu, niso znali razložiti – ali pa se niso dovolj potrudili pojasniti – zakaj se protest v resnici tiče tudi njih, nemih opazovalcev.
Za staro pravdo zdaj bo drajna
Namesto tega so jih razjezili. Ljubljana je gostoljubno mesto, vsakega obiskovalca radostno sprejme, in niso nič krivi, ne Ljubljana ne Ljubljančani, za to, kar se dogaja kmetom. Samo na drugem koncu iste zavožene verige so, potrošniki, ki drago plačujejo hrano.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 18, 03. 5. 2023.
