Z nostalgijo se spominjam naših časov v Novih Jaršah, ko je bilo družno odmetavanje snega skupna zabava. Eden je prinesel čaj, drugi kaj močnejšega … Ni trajalo. Preden smo se odselili, so se na očiščenih parkiriščih pojavili zabojčki. Skupnost je izginila. Danes celo sosedje na vasi pazimo, da ja ne bi odvrgli kubičnega centimetra »sosedovega« snega. Kaj šele da bi si ponujali pomoč.
Zoprni časi, res.
Najbogatejši so imeli lani dvakrat več kot vseh preostalih 99 odstotkov Zemljanov skupaj. Njih prihodnost ne skrbi. Najverjetneje pa tudi večine onih, ki modrujejo v Davosu, ne. Le čemu služi to vsakoletno obredje?
Berem, da bo EU poenotila vozniška dovoljenja. Ne morem vam povedati, kako zelo se veselim, da bom imela še en e-dokument, po možnosti na pametnem telefonu, še eno novo kodo, ki si jo bo treba zapomniti, in še en petstopenjski digitalni manever, ki mi bo omogočil dostop. Vse v moje dobro, seveda. Res sem navdušena, da bom lahko s tem dokumentom po cestah vozila štiriinvečtonske desetmetrske avtodome. Res! No, naj vas ne skrbi, ne bom jih. Kar mene zadeva, ste varni. Vsaj dokler ne bodo digitalno »zaščitili« še javnih stranišč.
Ne dvomim, da zdaj razmišljate, kaj baba pleteniči, saj je nihče ne sili na cesto. Pa me res ne!?
Moja zgodba.
Lani sem dobila svoj prvi zobni vsadek. Zobozdravnica na Lavrici – hvala, ker me še hoče – me je napotila v »zobno tovarno« na Turjak. Ni bilo poceni, šest obiskov, rezultat zgleden. A ker stvari z leti ne gredo na bolje, me je zobozdravnica letos soočila še z začetkom parodontoze. Dvakrat me je napotila na rentgen v Grosuplje, enkrat k higieničarki na Polico pri Grosupljem, enkrat k parodontologu v Trnovo … Jaz pa sem doma v Medvodah.
In zakaj vas gnjavim s svojimi zobmi? Zaradi voženj. Zato, ker so podobne »poti« postale del normalnega dostopa do naših zdravstvenih storitev v javnem in zasebnem sektorju. In nekje med vsemi temi potovanji – vsega skupaj sem samo zaradi zob v enem letu prevozila najmanj 600 do 700 kilometrov – se mi je utrnila zlovešča misel. Pa kako bom jaz prišla do vseh teh storitev čez nekaj let, ko mi bodo povedali, da pač nisem več za na cesto!! Uf!? Konec koncev, odkar je v našem zdravstvu zaslužek pred storitvijo, sva oba z možem za to, da sva prišla potrebne diagnostike ali zdravljenja, že kar nekajkrat prekrižarila Slovenijo. Pa ne sodiva med najbolj bolne. Trkam. Po letih še nisva tam, se pa s prijatelji in znanci vedno pogosteje pogovarjamo o času brez vozniške. Ker ne starajo se le »ta stari«, ampak tudi mi. A to dojamemo šele, ko sami vidimo do tja. Ali pa smo že tam.
In ja. Ni dvoma, če nisi več za na cesto, pač nisi.
Živiva dober kilometer od krajevne table Ljubljana, a o kakšnem zelo uporabnem javnem prometu lahko le sanjava. Za to, da bi z njim – recimo – še v dopoldanskem času prišla do Turjaka, bi verjetno morala v Ljubljani kar prenočiti. Mi svetujete pomoč sinov!? Lepo vas prosim! Oba sta v službah, oba imata otroke … Tisti, ki poznate njihove časovnice, veste, da dobri volji navkljub na dveh koncih naenkrat ne morejo biti.
Golobova izjava, »da je v zdravstvu slabše, kot si kdorkoli lahko misli«, me je šokirala. Pa saj je predsednik vlade!? Naše upanje! Če so mu jo podtaknili piarovci, jih mora zamenjati, če je njegova, bog nam pomagaj. Jaz sem jo razumela kot vnaprejšnje opravičilo za predajo. In konec javnega zdravstva. In mnogi bodo vriskali.
Še več zanimivih vsebin si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 24. 01. 2023.
