Povedal sem svojo zgodbo z dobrim starim pralnim strojem slovenske izdelave. Po poldrugem desetletju delovanja je omagal, poklical sem obrtnika stare šole in dal mi je na izbiro: »Lahko ga obnovim, da bo delal še deset let, in dam vam garancijo za rezervne dele, to vas bo stalo 140 €, ali pa si kupite novega, kar bo zneslo 500 €, vendar me potem ne kličite več, ker novih pralnih strojev ne popravljam!« Odločili smo se za prvo možnost in stroj nam služi že drugo desetletje.
Slaba kakovost tehničnega blaga
Vse več ljudi se pritožuje nad vse slabšo kakovostjo izdelkov na policah marketov. O previsoki ceni poceni hrane sem na teh straneh že pisal, o posledicah prenizkih cen tehničnega blaga pa v nadaljevanju. Obisk kateregakoli potrošniškega centra, ki ponuja sodobno iluzijo obilja, nas pritegne na prvi pogled. Police se šibe od moderno oblikovanih izdelkov, izbira je neverjetna in tudi cene so sila konkurenčne, torej nizke. Pravzaprav so nepredstavljivo nizke za nas, danes že zrele hišne mojstre, ki smo nekoč, pred dobrim desetletjem, še sanjarili o vrhunskem obliču, motorni žagi ali vrtalniku. Nič na boljšem ni sodobna ženska, ki je tisti čas ravno tako mrzlično iskala poceni pralni ali pa pomivalni stroj.
Ni kaj, množična proizvodnja, povezana z neizprosno konkurenco in poceni azijsko delovno silo, je naredila svoje, cene so strmoglavile. Ampak posledice so podobne tistim pri sodobni prehrani, vsi skupaj plačujemo izjemno visoko ceno nizkih cen. Ponovno so v igri tako imenovani zunanji stroški (eksternalije), ki niso neposredno vračunani v ceno izdelkov, plačujemo pa jih na druge načine prav vsi državljani. Ropanje naravnih surovin, uničeni vodni viri, umiranje gozdov, izumiranje živali in rastlin, gradnja čistilnih naprav in deponij, suženjsko delo v tretjem svetu, izkoriščanje in brezposelnost doma in naše načeto zdravje so le del menice, ki bo zapadla v polno plačilo še prihodnjim generacijam. Stanje, kakor ga določajo današnje aktivnosti človeka, močno določa stanje sveta, v katerem bodo živeli naši otroci in vnuki. Današnje gospodarske aktivnosti človeka temelje na množični proizvodnji odpadkov, kajti množična proizvodnja industrijske krame ni nič drugega kot množična proizvodnja odpadkov. Smo edina vrsta živih bitij, ki se bo ob pomanjkanju naravnih virov za preživetje zadušila v lastnih odpadkih, ki jih sestavljajo prav ti nespametno zavrženi dragoceni viri.
Mistifikacija svobodnega trga
Toda poglejmo si, kaj o takem stanju blebetajo neoti (privrženci neoliberalne ekonomije), ki so se spet oglasili v krizi zamrznjene zavesti. Bog nas varuj sprememb, pravijo! Neoti še vedno mistificirajo svobodni trg in rakavo rast BDP, torej pridigajo o mitu napredka kot rasti BDP. Zanje je edina rešitev ekonomska »znanost« tako, da tudi na prvi pogled neekonomski pojav postane predmet njenega »proučevanja«. Virov ni, če nimajo cene, pravijo. Ne moremo govoriti o izčrpanju virov, ker zaloga virov raste z našim znanjem. Po njihovem mnenju vire »ustvarja« znanje ljudi, ne pa narava. Torej danes ne bi smeli reševati bistvenih stvari za prihodnje rodove. Prihodnji rodovi so odpisani, jih ni, ne obstajajo. Skratka, današnje porabe ne bi smeli zmanjševati, kajti rast BDP ne uničuje okolja, ampak ga celo izboljšuje. Neverjetno! Prihodnost je manj pomembna kot sedanjost. Še več, vedemo se, kot da prihodnosti sploh ni! Kot da je nikoli ne bo!
Dežela napihnjenih žensk?
Kljub čedalje glasnejšim opozorilom nadaljujemo uničevanje, pri tem pa nas preganjajo zgolj postranski ali pa celo namišljeni strahovi, npr. grozno škodljivi vplivi sončnih žarkov, nevarno sevanje elektromotorjev, smrtonosne bakterije, silna nevarnost gub in gubic ali pa morda zdaj tako aktualna napihnjenost mladih žensk. Če pogledamo TV-reklame, ugotovimo, da postajamo dežela napihnjenih žensk. Mimogrede, reklame za pripravke proti »napihnjenosti« so v nekaterih državah s sklepi sodišč že prepovedane kot zavajajoče. Zatekamo se k namišljenim strahovom, ki nas tako okupirajo, da pozabljamo na poglavitne probleme in se nam ni treba odkrito spopasti z neizbežnimi posledicami svojega početja. Govoričimo o okoljski politiki in programih, hkrati pa nadaljujemo svoje početje, kot da se ni nič spremenilo, naš cilj je še vedno gospodarska rast, rast cen nafte jemljemo kot tragedijo, ravno tako rast cen hrane. Pri tem pa pozabljamo, da kruh nikoli več ne bo poceni in prav tako nikoli več ne bo cenene nafte. Ob tem si velja zapomniti pravilo, najprej se blago podraži, potem cene ponorijo, na koncu pa blaga zmanjka! To, da bi blaga lahko zmanjkalo, se nam zdi nepredstavljivo. Vlade sicer ustanavljajo nekakšna ministrstva za okolje, toda če bliže pogledamo, bomo hitro ugotovili, da se ta najpogosteje ukvarjajo s cestami in kanalizacijo, morda z deponijami in čistilnimi napravami, ali pa z načrtovanjem novih urbanih naselij in mega trgovskih centrov.
Naš odnos do lastnine
Vzrok za tako stanje je treba poiskati v našem odnosu do lastnine. Navezanost na lastnino, ki je cvetela v 19. stoletju, je v desetletjih po drugi svetovni vojni začela izginjati in je danes skoraj ni več. Takrat so ljudje za vse, kar so imeli v lasti, zelo skrbeli, na to pazili in uporabljali do skrajnih meja uporabnosti. Kupovali so zato, da bi to uporabljali čim dlje. Če je bila takrat doba kopičenja, je danes doba trošenja. Danes je poudarjena potrošnja, ne ohranjanje. Kupujemo zato, da po uporabi zavržemo. Zato je tudi naš odnos do narave postal brezbrižen, celo sovražen. Osvajanje narave postaja vse bolj podobno uničevanju. Industrijska družba naravo prezira in se je boji. Naravno okolje velja zgolj za neizkoriščeno zemljišče. Spomnimo se, kakšni nenehni pritiski so na Triglavski narodni park in druga zavarovana območja narave v Sloveniji! Da bi politiki ohranili lažno udobje urbanega življenja, so pripravljeni z industrijo uničiti še zadnje ostanke neprizadete narave. Toda resnica ponuja drugačen scenarij. Za vlade, ki še danes prisegajo na obnovo neomejene rasti, bi bilo bolje, da se pripravljajo na najhujše scenarije, pogrezanje v kaos, brezvladje, v katerem bodo gospodarili poglavarji uličnih tolp. To je poduk narave. Vse je prepuščeno le brezobzirnemu tekmovanju in boju za prevlado, posledica pa je kaotično nihanje populacij in množično izumiranje. To je pot večje konkurenčnosti, o kateri blebetajo politiki. Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni ali kot je zapisal Vergilij »Facilis descensus Averno« (Pot v pekel je lahka). Ali smo ubili to, kar smo bili, da bi postali to, kar nismo nikoli bili? Vendar smo odgovorni za preteklost, če hočemo biti odgovorni za prihodnost.
Zamudili smo zadnji vlak
Zamudili smo zadnji vlak za trajnostni razvoj in edino, kar nam preostane, je trajnostni umik kot obramba civilizacije pred zdrsom v družbeni kaos. Danes je govoričenje o trajnostnem razvoju postalo zgolj romantično sanjarjenje dvornih okoljevarstvenikov ali cenena predvolilna čvekarija politikov. Uporabno je bilo morda pred desetletjem, danes je to nevarna naivnost! Spomnimo se starega angleškega rekla: »Nisem tako bogat, da bi kupoval poceni!« Lahko ga malce spremenimo: »Kupujmo kvalitetno blago, ki ga lahko vzdržujemo!« Morda to zveni noro v teh norih kriznih časih, toda vzemite si čas in računalo ter izračunajte, koliko denarja ste v zadnjih petih letih vrgli proč zaradi nakupov cenene krame. Vzdrževanje naprav zahteva mrežo servisnih delavnic, torej večjo zaposlenost domače lokalne skupnosti. Predvsem pa ne kupujte nepotrebnih stvari! Kupujte samo tisto, kar resnično potrebujete, in to tudi vzdržujte.
Piše: Anton Komat Jana št. 18, 3.5.2011
