Vilma Majerle

Vilma Majerle iz Limbuša je po poklicu učiteljica slovenskega jezika, zdaj pa je, kot se je pošalila ta vitalna 58-letnica, pripravnica za upokojenko. Upokojitev bo pričakala v knjižnici. Vilmi je ljubo vse, kar je lepega povezanega s slovenščino. Na vse pretege se trudi materni jezik približati čim več ljudem. Zato pridno pripravlja pravljične ure, literarne delavnice in druge kulturne prireditve, na katere vabi priznane ustvarjalce. »Veliko stvari bi rada naredila, a ne vem kako. V zrelih letih sem si zaželela spremembe, pa nisem vedela, kaj in kako. Vesela sem, da sem končno zbrala pogum in prišla v Ljubljano,« je dejala v pojočem štajerskem narečju.

Ljubezen do jezika je bila Vilmi položena že v zibelko. »Rada sem brala, z matematiko pa sem imela težave, zato nisem dosti pomišljala o tem, kaj bi študirala. Žal mi je edino, da nisem dobila priložnosti delati v razredu. Zaradi spleta okoliščin, ko nisem dobila službe, sem se tolažila, da bom dve ali tri leta prebila v dijaškem domu, nato pa se bo že našlo kaj primernega. Maribor takrat ni imel toliko učiteljskih mest in se je sprva načrtovana doba raztegnila kar na osemnajst let,« pripoveduje. A ji ni žal, saj je dobila priložnost pomagati veliko mladim. Kot vzgojiteljica je v domu skrbela za skupino dijakov. »V bistvu smo jim bili nadomestni starši. To je bilo v letih, ko je v deželah nekdanje Jugoslavije divjala vojna vihra in je v Slovenijo prišlo veliko beguncev, ki so seveda šli v šolo. Mnogi med njimi so v domu ostajali tudi ob koncih tedna, za vse je bilo zelo stresno, saj so se le stežka navajali na novo kulturo in družbeno sredino. Si predstavljate, kako je ukrotiti 45 fantov, jih pripraviti k učenju in paziti, da se med seboj ne stepejo? Še posebej, če so vzgojeni v kulturi, ki priznava moško avtoriteto? Številne njihove zgodbe so me pretresle in še danes se večkrat spomnim na ta leta,« pravi Vilma, ki je začela še bolj uživati v svojem poklicu, ko je prevzela delo knjižničarke na Srednji prometni šoli v Mariboru. »Tako sem v stiku s slovenščino, svojo ljubezen pa lahko gojim še drugače: vodim bralni klub, pripravljam literarne večere in proslave, izdajam časopis in še bi lahko naštevala. Z veseljem pa prisluhnem tudi zgodbam otrok, v knjižnici se zgodi vse, od smeha do joka,« pripoveduje mama treh otrok in dvakratna babica, ki uživa v druženju z otroki. Z možem pa se rada odpravi v gledališče, pogosto bere, še raje pa klepeta. Zato ji velikokrat zmanjka časa za obisk frizerja. »Hči bi me želela večkrat razvajati s takšnimi storitvami, a jaz nekako nisem zanje. Če pomislim, da doma ni pospravljeno in me čaka velik kup perila, se pri kozmetičarki le stežka sprostim ob pesmi kitov, ki mi jo predvaja, ko me masira,« se smeji. A tokrat je na preobrazbi zdržala brez težav in domov odšla pomlajena in nasmejana.

Nasvet frizerja in mojstrice ličenja:
Gospa Vilma je imela srednje dolge lase. Po posvetovanju s frizerjem se je odločila, da ji lase precej skrajša. Izbral je pričesko, s katero ji je na videz odprl obraz. Lasje so bili zelo neizrazite barve, za povrh pa je imela še dobre tri centimetre narastka, kar je pričalo o tem, da že nekaj časa ni obiskala frizerja. Frizer Jure ji je nanesel nežno pepelnato barvo, s čimer je poudaril Vilmine lepe zelene oči. Njeno lepoto so nežno poudarile še mojstrice ličenja, ki so jo naličile v skladu z najnovejšimi modnimi smernicami, hkrati pa so se prilagodile tudi njeni starosti in polti.

Tekst:                    Andreja Comino andreja.comino@delo-revije.si
Foto:                     Mateja Jordovič Potočnik
Ličenje:                  Manca Maselj, Laura za kozmetiko Alexami, Viki Leški za oblikovanje obrvi po metodi Anastacia
Kozmetika:            Alexami
Stilistka:               Tanja Skok 
Pričeska:               Jure Pogačar za Alex Hair & Body Line, Pasaža Maximarketa, Ljubljana
Oblačila in nakit:    S. Oliver 

Jana št. 18, 3.5.2011