O tem mogoče vsi vse veste razen mene, ampak ne bo škodilo, če bom ponovila. Naj se v Sloveniji še enkrat zavemo, kako srečni smo, celo najšibkejši in najrevnejši med nami, in bi zato lahko naredili več, še več, da tistim, ki imajo res grozno življenje, polepšamo  obstoj. Še več, da kot država postanemo humanitarni zgled v mednarodnem prostoru. Pa da se kakšnega neprimernega, nepotrebnega  članstva tudi znebimo.
Pred kratkim je jordansko letalo pripeljalo na  Brnik invalidne otroke iz Gaze in, kot slišim, ne prvič. Potem  sem dobila elektronsko pošto Faile Pašić Bišić iz Človekoljubnega dobrodelnega društva UP in članice Kluba z razlogom – Janine Slovenke, nominiranke za Slovenko leta. Faila roti sočlanice, naj pridemo obiskat tokratno skupino invalidnih otročičkov iz Gaze, ki so prišli v Ljubljano na zdravljenje v  Sočo, inštitut za rehabilitacijo. »Manca, tebe nujno potrebujemo, tvoj nasmeh je tako nalezljiv. . Vlasta, Eva, Miša, Katarina, Petra, Evita, Štefka … Prosim, prosim. Otrok je 10, spremljevalke so 4 mame … Gre za hude poškodbe in posledice vojne. Veseli vas bodo. Sprejel nas bo direktor inštituta, g. Robert Cugelj.«
 Faila dela pri tem projektu že dve leti.  V tej skupini otrok  je celo 15-mesečna deklica: »Otroci so hudo poškodovani, močne in hude posledice, velike travme … Sem mislila, da sem videla že vse, potem pa je prišla šesta skupina … .  Veseli bodo vsega in vsakogar. So močno prikrajšani za otroštvo. Viktorija jim bo prinesla rokovnike in svinčnike. Jaz navijam za kakšno čokoladko, sadje, majčko, barvice …,« piše Faila. Iz naslova pod njenim imenom vidim, da dela  v svetu Vlade RS za uresničevanje načela enakega obravnavanja.
 Ponosna sem na Slovenijo, da  skuša najbolj nedolžnim  žrtvam vojnega  konflikta  omogočiti vsaj približno normalno življenje. Ko to pišem, se mi vlijejo solze, moram vstati, da grem po robec. Prvič po dolgem času sem ponosna, da prihajam iz te države. Bi lahko na reklamnih panojih namesto Blejskega otoka in postojnskih kapnikov videli  detajl  invalidnega otroka, ki z novo slovensko ročico spet lahko prime za svinčnik? Ne fotografije  obraza, ki bi otroka identificirala, ampak fotografijo tistega mehanskega orodja, ki so ga razvili slovenski možgani, namestile roke slovenskih zdravnikov in uporabo omogočila predanost slovenskih fizioterapevtov? »Slovenija, novo življenje.«  Bi lahko Slovenijo predlagali za Nobelovo nagrado?
 To bi naši državi prineslo precej več ugleda kot članstvo v vojaški organizaciji, ki trosi bombe tudi na nedolžne ljudi. Z denarjem, ki ga moram jaz, slovenska davkoplačevalka, prispevati za bojno opremo, s katero se ne strinjam, za invazije, s katerimi se ne strinjam, za vojaški aparat, s katerim se ne strinjam,  bi vsaj delček teh otrok lahko dobil nove ude.
 Na svetu je žal veliko več invalidnih otrok kot teh na letalu iz Gaze. Prav  zdaj otroci  izgubljajo  ude, pa tudi življenje v Misrati, »libijskem Sarajevu«. Koliko malih invalidov je že v Siriji? Drugje po svetu? Kdo jih bo rehabilitiral?
 V socializmu so tisti, ki niso hoteli služiti vojske zaradi ugovora vesti,  lahko opravljali človekoljubno delo. Bi lahko v demokraciji imeli izbiro davkoplačevalci? Da od mojega davka niti cent ne gre več za vojaške avanture, ampak se vsota prelije v korist invalidnih otrok, žrtev vojn.
 V nasprotnem primeru me nobena vlada več ne zvleče na volitve, še manj na referendum, in uporabila  bom vsako legalno obliko državljanske nepokorščine, da izrazim svoj gnev. 

Piše: Jana Valenčič                                  Jana št. 20, 17.5.2011