Roko na srce, ocene, ki jih omenjate, sploh niso slabe, vaša dilema pa je precej črno-bela. Stalen nadzor dvanajstletnice ne bo naučil samostojnosti, hkrati pa je na vašem mestu ne bi popolnoma prepustila sami sebi, ker je videti, da še nima dovolj razvite samokontrole.
Pomembno se mi zdi, ali vam hči sama pove za ocene ali jih skuša prikriti. Pomembno je tudi, ali se spreminja tudi osebnostno (začetek pubertete itak prinaša s seboj obširne osebnostne spremembe, ki niso povezane s šolskim uspehom). Najpomembneje je, da ohranita dober in zaupljiv medsebojni odnos.
Pomagajte ji pri organizaciji
Videti je, da je vaša deklica peša pri organizaciji in predvidevanju. Strinjam se z vami, da kampanjsko učenje v teh letih ni najprimernejše, saj se, kot ugotavljate, deklici potem nabere preveč snovi, in nič čudnega ni, če takega zalogaja ne zmore prežvečiti. Vsak otrok je prepričan, da bo že, ne danes, ampak jutri. Ko pride ta jutri, pa se spet prenese na jutri in tako v nedogled (kar je pogosto tudi pri načrtnih za hujšanje).
Neuspeh je včasih posledica nevztrajnosti, včasih pa res pretežke snovi. Idealen scenarij bi bil, da ji pomagate oblikovati učno strategijo – kako se lotiti učenja, kako vztrajati, kako si razporediti snov.
Spremljanje dela
Najbolje bi bilo, da obe žrtvujeta en teden in se posvetita spremljanju njenega pristopa k učenju in šolskim obveznostim. Naredita si tabelo, nekakšen popoldanski urnik, v katero skrbno in vestno (sproti, ne za nazaj) vpisujta potek dneva oziroma popoldneva. Tu bo deklica potrebovala vašo pomoč. Vpisujte prav vse, od prehranjevanja, računalnika, poslušanja glasbe, gledanja televizije do hobijev, opravljanja domačih obveznosti, pisanja nalog, učenja, zbiranja podatkov … Tako boste imeli boljši pregled nad tem, kako si hči razporeja čas, koliko ga v resnici posveti delu za šolo in učenju, koliko pa le sedi za učbenikom in sanjari, čas pa teče.
Urnik dela
Na osnovi resnične porabe časa skupaj sestavita urnik dela. Poudarjam, da skupaj, ker ga, če ji ga boste naredili vi, deklica ne bo mogla posvojiti in sprejeti. Upoštevajte njene želje in pripombe, ona pa naj upošteva vaše.
Nikakor je ne pustite, da se sama odloča, kdaj in kako se bo učila, ampak preverjajte, ali ji je uspelo, saj po napisanem sodeč, vaša deklica še vedno potrebuje vodenje. Brez vaše podpore bo težko zmogla. Morda ji bo šlo to na živce, in to bo idealna priložnost, da ji daste možnost, naj dokaže, da zmore sama. Počasi lahko umikate nadzor, če ne bo šlo, pa spet vzemite vajeti v svoje roke. V tem primeru deklica vaše kontrole ne bo sprejemala kot kazen, ampak bo to le logična posledica njenega ravnanja. Če bo dokazala, da zmore sama, se boste umaknili, če pa ji ne bo šlo, bo vaša pomoč pri doseganju uspeha nujna. Ampak bolj v obliki pomoči pri organizaciji dneva in pristopu k učenju kot pa pri sedenju in skupnem učenju. Pri dvanajstih letih potrebuje manj nadzora kot pri šestih in hkrati več kot pri šestnajstih. Vztrajajte pri sprotnem učenju – za kampanjsko še ni zrela.
Preverjanje znanja doma
Deklica se bo počutila samozavestnejša, če bo lahko že doma povedala, kar se je naučila, vi pa boste tako dobili boljši vpogled v njeno znanje. Pazite le, da ji pri domačem ponavljanju ne preveč pomagali s podvprašanji in da jo boste le nekoliko usmerjali. Izogibajte se vprašanjem, ali zna – naj vam raje pove, kaj zna.
Nujnost delanja domačih nalog
Upam, da vaša hči nima težav z delanjem domačih nalog, saj je redno delanje teh bližnjica k pridobivanju dobrih delovnih navad nasplošno. To naj bo prvi ukrep, pri katerem vztrajajte.
Dogovor s šolo
Povežite se s posameznimi učitelji in se posvetujte z njimi. Seveda bo nujen tudi obisk v šolski svetovalni službi, da skupaj s hčerjo določite, kakšne strategije bi se lotili. Morda je doslej dosegala uspehe zgolj s poslušanjem v šoli, zdaj pa se je količina snovi precej povečala in se morda le ne zna pravilno učiti, pa raje vse skupaj pusti.
Pohvala
Na vsak način pa je ne pozabite izdatno pohvaliti, kadar vidite, da se je potrudila – tudi če ji ni uspelo v taki meri, kot ste pričakovali. Vaša pohvala in občutek uspeha ji bosta dala krila.
Poiščite njena močna področja, naj začne dosegati uspehe tam. Lažje ji bo, motivacija se ji bo okrepila, saj je občutek uspeha izjemno močan motivator, ki posredno vpliva tudi na izboljšanje samopodobe.
Ne bi bilo slabo, da iskreno premislite, koliko vam v resnici pomenijo njene ocene. Pravite, da ne vztrajate pri tem, da bi bila odlična, ampak iz vašega pisma kar veje želja po tem. Dobro je, da veste, da je za vašo deklico dobra ocena tista, za katero se potrudi. Pokažite ji, da je pomembna ona in ne njen uspeh v šoli. Ko pride domov, jo vprašajte Kako si? ali Kaj se ti je dogajalo čez dan? in ne Kako je bilo v šoli? Vso srečo vama želim!
Piše: Eva Hrovat Kuhar Jana št. 20, 17.5.2011
