»Od malega sem bila aktivna, vendar sem se bolj posvečala 'vsakdanjim' stvarem: po študiju medicine sem šla v službo, si ustvarila družino, rodila tri otroke in opravila še specializacijo. Imela sem jih že štirideset, ko me je kolegica 'zvlekla' na strelišče, kjer so trenirali njen mož in prijatelji, saj ni želela biti edina ženska. Tudi sama sem poskusila streljati in postalo mi je všeč. Streljanje me je sčasoma tako navdušilo, da sem začela hoditi še na tekmovanja, treningom pa se nisem odpovedala kljub obema zamenjanima kolkoma,« pravi Vesna Mele iz Središča ob Dravi, ki ima doma pravo zbirališče nagrad: več kot osemsto medalj in sto pokalov, ki si jih je pristreljala v nekaj desetletjih. Želi si streljati, dokler ji bo zdravje služilo. Veliko nasvetov ji da tudi naš najboljši strelec vseh časov Rajmond Debevec, s katerim še posebej uživa, kadar gredo na priprave in tekmovanja.
Vesnina najnovejša pridobitev z veteranskega tekmovanja na Slovaškem so ena zlata, tri srebrne in ena bronasta medalja. Pridružile so se številnim drugim, ki jih skrbno hrani; vsaka ima svojo zgodbo, Vesna pa je v domačem kraju, manjši občini z nekaj več kot dva tisoč dušami, prava legenda. »Prihajam iz res prelepih koncev, zadnje vasi v Sloveniji, naprej je Hrvaška. Vendar smo sosedje vedno živeli v sožitju, meje pa so bile zgolj uradne. Sosedje so hodili delat na svoje njive in se med seboj dobro razumeli. Lepo je bilo odraščati na vasi, kjer smo se vsi poznali in si pomagali. Precej zgodaj sem odšla od doma – najprej v Maribor v gimnazijo, po maturi pa sem se odločala med študijem matematike, ki sem jo imela zelo rada, in medicine, saj sem čutila, da bi z njo lahko pomagala ljudem. Ker je bilo z naših koncev enako daleč do Ljubljane kot do Zagreba, sem šla delat sprejemne izpite na fakulteti v obe mesti ter bila na obeh sprejeta. Vseeno sem se raje odločila za Ljubljano. Prihod v prestolnico je bil zame precejšen šok, saj je bilo mesto veliko, s svojim narečjem nisem razumela 'ljubljanščine' in sem skoraj potrebovala prevajalca, zaradi slabih prometnih povezav pa se nisem mogla vsak konec tedna vračati domov v Središče, saj je to pomenilo najmanj štiri ure vožnje,« pove. Po diplomi ni niti malo pomišljala, ali bi ostala v Ljubljani. Prvo službo je poiskala v splošni ambulanti zdravstvenega doma v Ormožu in temu na različnih funkcijah ostala zvesta vse življenje.
Ne potrebujemo vas več, s svinjo je vse v redu!
»Delovna leta so bila polna najrazličnejših dogodivščin, predvsem pa je bila zdravstvena oskrba takrat bistveno drugačna od današnje. V zdravstvenem domu smo bili trije splošni zdravniki, ena kolegica pa je delala v šolskem dispanzerju. Skrbeli smo za 18.000 ljudi. Dežurali smo vsak tretji dan, vsak en konec tedna. V službo si šel v petek zjutraj, delal ves dan, vso noč, naslednji dan, naslednjo noč in še naslednje dopoldne. Ni bilo telefonov, prevozov. Imeli smo veliko hišnih obiskov, zdravnika se je takrat klicalo samo za najtežje primere, ljudje pa so se na to posebej pripravili: poribali so hišo, bolnika okopali in zamenjali posteljnino. Pričakal te je lavor z vodo in milom, v kuhinji so doktorju pripravili za jesti in piti. Zdravniki so bili spoštovani, pa tudi način dela je bil drugačen. Kadar je prišla huda bolezen, razen stetoskopa in osnovnih zdravil v ampulah nisi imel nič. Rešilca smo čakali po dve, tri ure ... Rad bi pomagal, pa si imel zelo omejene možnosti. Najteže mi je bilo, kadar je bil prizadet otrok. Nikoli ne bom pozabila, ko so me poklicali, ker je umrl otrok v zibelki. Hudo mi je bilo, ker nisem mogla storiti prav nič. Po drugi strani so ljudje včasih skupaj z zdravnikom klicali še duhovnika, pa smo zdravniki čakali pred vrati, da je 'gospod' pri bolniku opravil svoje, šele nato smo šli v kamro. Kolegu se je zgodilo, da so ga klicali k bolniku, češ da mu je zelo hudo. Na poti k njemu ga je videl, kako orje s traktorjem, in začudeno gledal. Kmet mu je hitro pojasnil, da je z njim vse v redu, da pa je 'svija' kotila mladičke, pa so klicali veterinarja in se zmotili, ampak da je zdaj s pujso že vse v redu,« opisuje pestre zdravniške dneve.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 41, 10. oktober, 2023.
