Ljudje

Pisateljica Janja Vidmar: Mišičastega Šveda sem napisala zase

Urška Krišelj Grubar
5. 10. 2023, 06.00
Deli članek:

Janja Vidmar, Mariborčanka, ki smo jo doslej poznali kot priljubljeno odgovorno mladinsko pisateljico, si je v trilogiji (Niti koraka več, V koraku z volkom in Koraki dvojine) dovolila več. V pohodniških romanih je spregovorila ne le o korakih na pešpoteh, temveč o korakih (proti) zreli ljubezni in spolnosti.

Šimen Zupančič
Pisateljica Janja Vidmar o hoji, iskanju in ljubezni.

Trije romani, ki jih lahko beremo tudi samostojno, so nastajali tako rekoč med Janjinim gibanjem, saj je znana tudi kot vztrajna športnica. »Vsako od troje poti, Camino, Toskano in Kreto, sem prehodila dvakrat, najprej sama in nato z glavno junakinjo. Šele zdaj razumem Nietzschejevo misel o razliki med ustvarjanjem v zatohlosti pisarne in tistem v zavetju svobode prostranega neba.« Še vedno pravi, da se ne more načuditi, kako literature pred trilogijo praktično nikoli ni podlagala z osebnim izkustvom, temveč zgolj z raziskavo in zbiranjem informacij. Stopila je ne le iz pisarne v naravo, temveč iz sebe. Za to je potrebovala dolga leta treninga. Odprl se ji je povsem nov svet. Obljublja, da bodo njene pohodniške in tekaške izkušnje tudi v prihodnje podlaga za nova knjižna dela. Že nekaj let jo mika, da bi napisala ženski tekaški roman, ker verjame, da je gibanje najiskrenejša oblika komunikacije s sabo. Trilogija, ki vas bo očarala, ganila in premaknila, če vas še ni, je izšla pri založbi UMco.

Hodili smo z vami teh tisoč zapisanih strani, ki ste jih zmogli zaokrožiti ...

Trilogija Koraki ali Koraki divjine, kot jo imenujemo včasih, je končana. Zame v vseh ozirih. Postrgala sem po kotih in kotičkih svoje mentalne shrambe, dodajala, odvzemala, pilila, se preizpraševala in si predvsem dopustila pisati o ljubezni. Ob njej smo vse prepogosto preveč zadržani, nemočni, razdvojeni, plahi, sramežljivi pred njeno silovitostjo in čistostjo. Z ljubeznijo je tako kot s tišino. Ali je ali pa je ni, vse drugo je prazno govoričenje.

Je bilo težko dopustiti si pisati o ljubezni?

Težko se je bilo sprostiti ter o zreli ljubezni in spolnosti spregovoriti odkrito, prepričljivo, z vsemi odtenki, ne da bi vse skupaj učinkovalo ceneno, jokavo in plehko. Po glavi mi je rojilo, da moram glavni junakinji, če sem jo že obudila v literarni prostor, omogočiti suvereno, samostojno pot skozi bralčevo optiko. Da bo po prebranem doumel, da se je vse dopolnilo.

Lahko pa bi bralke mirno brale o Alenkinih dogodivščinah še naprej. Kako se je bilo posloviti od nje?

Alenko sem izpustila, kot bi je nikdar ne bilo v mojem življenju. Podobno kot igralec izpusti staro vlogo in se vživlja v novo. Pisatelji nismo stkani iz svojih likov. Ali pa ravno nasprotno, smo. In v vsakem delu puščamo drobtinice sebe, da nam bralci laže sledijo iz temnega gozda v svetlobo. Literarni liki tako vedno znova zaživijo skozi bralce na različne načine, saj vsak od nas isto zgodbo doživlja po svoje. Koraki prinašajo zgodbe in treba je odkorakati od starih, da prepustimo prostor novim.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 40, 3. oktober, 2023.

Šimen Zupančič
Janja Vidmar