600 metrov nad morjem, pet kilometrov od kraja Mislinja na Koroškem, leži naselje Kozjak. Na hribčkih, ki se ponašajo s prekrasnimi razgledi, stojijo osamljene kmetije. Enkrat na mesec se šest sosed in prijateljic odpravi na eno od kmetij na druženje ob partiji kart. Ko so se enkrat lani jeseni dobile pri Majdi Sinreih, ženski, ki je svoje življenje posvetila kmetovanju in skrbi za druge, jim je ta zaupala svojo veliko željo. »Če bi zadela na lotu, bi si kupila protezo.«
Dvainsedemdesetletna Majda, ki je pred štirimi leti ostala brez desne noge, se je v svojem življenju nagarala. Poleg dela na kmetiji je skrbela za gospodinjstvo, zraven pa kuhala in pekla za poroke, pogrebe in razne prireditve, skrbela za dva otroka, ostarelega deda in pozneje za ostarela starša, strica ter bolnega moža. Ob vsem delu pa je našla še čas za družbeno delo. Na veliko področjih je bila aktivna, tako v krajevni skupnosti kot v raznih odborih, povezanih s kmetijstvom. Dva mandata je bila predsednica Društva kmetic Mislinjske doline, organizirala je razne tečaje, predavanja, strokovne ekskurzije, bila pobudnica za interno glasilo, soustanoviteljica in pevka zbora Bršljanke, pisala prispevke za različne časopise, sodelovala v cerkvenem pastoralnem svetu, pisala in brala govore na pogrebih. Še danes, pove, rada zapoje in odigra kakšen skeč. Zdaj, ko ji nova proteza omogoča večjo gibljivost, še s toliko večjim veseljem.
Usodni izbor za kmetico leta
15. oktobra lani, na svetovni dan kmetic, je Majda s solzami v očeh stala na odru delavskega doma v Zagorju. »Solze so me oblile že na Trojanah, ko so mi kolegice na parkirišču zapele pesem, ki jo je prav posebej zame napisala Brigita Jehart, moja prijateljica, soseda in kolegica v našem pevskem zboru. Po pesmi so mi povedale, da me ne glede na rezultat imajo za svojo zmagovalko.« Majda, za katero kolegice pravijo, da ima zlate roke, je tudi zares zmagala. Njen prispevek k ohranjanju podeželja so namreč opazili tudi pri Zvezi kmetic Slovenije in ji podelili priznanje kmetica leta 2022. »Nisem ga pričakovala, zato tudi nisem odreagirala, ko so prebrali moje ime. Šele ko so kolegice spet začele peti pesem, ki so mi jo zapele na Trojanah, me je prešinilo, da sem zmagovalka verjetno jaz.« Od ganjenosti se je še enkrat razjokala. Še bolj pa jo je ganilo, ko je pozneje izvedela, da je soseda in prijateljica Neva Čeru po podelitvi stopila do Jožice Jeromelj, predsednice Društva kmetic Mislinjske doline, in ji predlagala, da bi zbrali denar za njeno novo protezo. »Jožica se je nemudoma odzvala na Nevino pobudo. Povezala se je z Območnim združenjem Rdečega križa v Slovenj Gradcu, in tam so zame odprli transakcijski račun. V dobrih treh mesecih se je na njem nabralo več kot 36.000 evrov. Povedali so mi, da so denar za nakup moje proteze darovali ljudje iz vse Slovenije. Še enkrat hvala vsem, ki so donirali, pa tudi medijem, ki ste poskrbeli, da so ljudje izvedeli za dobrodelno akcijo.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 40, 3. oktober, 2023.
