»Moja življenjska pot je tako pestra, da sem jo morala spraviti na oder,« uvodoma pove Salome, ki bo 17. oktobra v ljubljanski Festivalni dvorani predstavila avtorsko predstavo Iznenada Salome. Naslov je zabavna igra besed: iz Nenada Salome, saj je bila ta izjemna dama, kot vemo, nekoč Nenad. Pot od fanta, ki ga na vsakem koraku šikanirajo zaradi njegove nežnosti, ženstvenosti, do selitve in uveljavitve v novi državi, težkih ljubezenskih preizkušenj ter hudih zdravstvenih posegov je bila res naporna in trda. Nora. Divja. V tem pogovoru je Salome še enkrat dokazala, da je prava superjunakinja.
Se spomnite kakšne stvari, za katero ste nekoč rekli, da je ne boste nikoli naredili, pa ste jo?
Ves čas govorim, da ne bom šla več delat v kuhinjo, in potem vedno končam v kuhinji. Tako da tega ne bom več govorila! (smeh)
Ko ste pisali zgodbo, ste se spominjali svoje življenjske poti. Kaj ste ugotovili?
Da mi spomin peša! (smeh) Nekateri deli besedila so čustveni, tako da gre za mešanico smeha in žalosti. Mogoče bodo gledalci celo jokali. Tudi zaradi posebnega gosta na koncu. Želela sem zbuditi vsa čustva in pokazati, da transspolne osebe nismo bavbav.
Kakšna pa so bila vaša čustva, ko ste se spominjali svojih preizkušenj?
Če bi gledala s tujimi očmi, bi bila navdušena nad seboj, ker pa je to moja življenjska zgodba, je ne vidim kot težke. Drugi imajo še hujše preizkušnje! Pomembno je, da se hitro pobereš, če padeš oziroma te zatrejo. Sama s tem nimam težav in sem zato z vsako težavo močnejša. Danes me nihče več ne more raniti. Zdaj razumem tiste, ki se grdo vedejo do drugih. Verjetno imajo težko življenje, da tako odreagirajo ali ne znajo drugače. Eni pa se s tem hranijo, ampak to je njihovo življenje in jaz ne morem nikogar obsojati.
Kako to, da ne obsojate tistih, ki so vas ranili?
Ljudje se sami odločamo, ali bomo pozitivni ali negativni. Nekoč sem bila tudi sama negativna zaradi slabih stvari, ampak sem se zavedela, da postajam enaka kot ti negativci. Takrat sem se odločila, da bom raje dober človek. Pred osmimi leti sem se začela zanimati za duhovnost in veliko meditirati. Bila sem tudi na terapijah. Želela sem počistiti negativizem, ki je bil v meni. Veliko ljudi misli, da je normalno, če si negativen, ker je okoli nas veliko negativizma. Pa ni tako! Počistila sem z nekaterimi dolgoletnimi prijateljstvi – ne zato, ker bi bili ti ljudje slabi, ampak ker ob njih nisem mogla rasti.
Je bila to za vas morda celo večja sprememba kot sprememba spola?
Absolutno! Lahko spremeniš spol, pa si še vedno slab človek. Je pa to malo povezano. Lahko bi rekla, da s tem nisem obrnila novega lista v življenju, ampak sem obrnila knjigo na drugo stran in jo začela brati od zadaj. Mnogi mislijo, da je to pretežko. Vztrajajo v slabi službi, slabih odnosih, pa potem jamrajo, kar prinese še bolezen. Ljudje, ki sovražijo drugačnost, bežijo od svojega življenja. Jaz sem, recimo, zamenjala veliko služb in res je vsakič prišla boljša. Pazim, da sem nasmejana, pozitivna, obkrožena z dobrimi ljudmi.
Še vedno ste na hormonski terapiji. Kako se ta spreminja z leti?
Na pol leta imam pregled krvi, hormonov. Zelo je pomembno, da to nadzoruje zdravnik. Redno moraš jemati predpisano terapijo, biti priden.
Ko že pravite, da je treba biti priden – v zadnjih letih ste z vrsto dejavnosti, kot so slikanje, kuhanje v Masterchefu ipd., dokazali, da ste resnično delavni in se ne ustrašite nobenega dela!
Marlenca (Tomaž Mihelič oziroma Marlenna, op. a.) pravi, da sem zelo pridna. Ko sem končala s službo v japonski restavraciji, so mi kupili darilo – parfum Very good girl! (smeh) Tam sem prvič jokala ob zaključku službe, ker sem imela res krasen kolektiv in super nadrejene, ti so rekli, da še niso imeli tako pridnega delavca, kot sem jaz. To je krasno slišati! Ko delam nekje, delam, kot bi bilo moje. Imam pa rada raznoliko življenje, potovanja. Po horoskopu sem strelka in si ne zamišljam monotonega življenja brez dogajanja, zato sem si zaželela spremembe ter novih izzivov.
Kako to, da ste se pripravljeni lotiti vsakega dela?
Že v otroštvu sem kot fantiček morala prodajati fige na tržnici. Doma smo bili samooskrbni z zelenjavo, zato smo poleti otroci veliko delali. Imeli smo veliko živali, od svinj, zajcev, puranov, kokoši, in tudi z njimi je bilo delo. Ko smo začeli oddajati turistom sobe z zajtrkom, sem mami pomagala pri pripravi in čiščenju. Nobeno delo zame ni težko, težko pa mi je delati z lenimi ljudmi.
Ali znate tudi kaj popraviti, se lotite moških opravil?
Doma vse naredim sama, tudi z vrtalnim strojem. Kdo pa bi mi to naredil, če ne sama! Moža nimam, ljubimca tudi ne. (smeh)
Torej ste samozadostni?
Sem in si ne predstavljam življenja v dvoje, čeprav se ga ne branim. Da bi morala po službi leteti domov nekomu kuhat, si ne predstavljam. (smeh)
Ste pred spremembo spola živeli v dvoje?
Nikoli. Imela sem odnose z nekaterimi, ki so to skrivali pred javnostjo. Ko začneš imeti rad sebe, ne želiš okoli sebe ljudi, ki se te sramujejo. Neko obdobje sem bila žalostna, ker nisem našla resnega partnerja. Po spremembi spola pa me dobivanje samo zaradi spolnosti ne zanima več. Želim si vse v paketu ali nič! V življenju mi je lepo, nihče mi ne teži in sem kraljica svojega življenja.
Se vam zdi, da smo ženske pri odnosih zahtevnejše kot moški?
Smo, in tako je prav. Moški večinoma razmišljajo s spodnjo glavo, ženske pa z zgornjo. Ker smo bile ženske velikokrat prizadete, izkoriščane s strani moških, smo opreznejše. Ni dobro hiteti v skupno življenje. Potrebno bi bilo vsaj eno leto ločenega življenja in samo druženja. Ni vse v spolnosti. Na koncu jo v slabih odnosih zmeraj najslabše odnesejo otroci.
Kako ste sprejeli dejstvo, da ne morete imeti otrok?
Po spremembi spola me je na začetku žalostilo in sem ob pogledu na mamice z vozički skoraj zajokala. Danes sem vesela, da ne bom imela otrok v tem negativnem svetu. Strah me je, kaj bo z mladino in kaj ostaja za nami. Naša generacija je bila vzgajana drugače. Spoštovali smo starejše, imeli delovne navade. Mladina pa je na telefonu. Ne vem, kaj bo z njimi, z vodo, s svetom na splošno. Ljudje smo uničili vse. Katastrofa, kaj se je naredilo zaradi profita.
Ste kdaj obžalovali operacijo?
Nikoli nisem pogrešala lulčka, ker sem se tako veselila, da se ga bom rešila. Kot otrok sem se spolovila sramovala in se oblačila tako, da bi ga skrila. Šlo je za neskladnost s tistim, kar sem videla v ogledalu.
Kaj pa vidite danes, ko se pogledate v ogledalo?
Ah, gospo Salome! (smeh) Všeč mi je, da se dobro držim. Všeč mi je, da se negujem duhovno. Še vedno se sama sebi zdim šarmantna, lepa, simpatična. Imam tudi gube, ampak so lepe. Začela sem se zavedati, kaj pomeni ljubiti sebe. Če bi rekla, da sem zaljubljena vase, bi rekli, da sem nora, ampak končno sem doumela, kaj vse sem naredila v življenju. Srečujem mlade in vidim, da me prepoznajo in se mi zahvaljujejo. Ti mladi so mi dali vedeti, da sem v Sloveniji resnično ikona.
Ste že kakšnemu mlademu svetovali pri spremembi spola?
Veliko mi pišejo starši in se z njimi dobim na kavici. Za starše to niso lahke stvari. Mladim bi svetovala, naj bodo potrpežljivi, če starši čez noč ne zmorejo zamenjati zaimkov, saj je to zanje težko. Sama sem bila potrpežljiva. Moja mami me zdaj kliče Salome, čeprav sem mislila, da me nikoli ne bo sprejela takšne, kot sem.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 38, 19. september, 2023.
