Hrepenenje
»Čeprav se Slovenije nisem spominjala, saj sem bila premajhna, ko smo jo zapustili, sem ves časa hrepenela po njej,« pove v knjižni slovenščini in doda, da so doma vedno govorili slovensko.
»Špansko pa smo se vsi hitro naučili. Sploh oče Vinko, ki je že pred drugo svetovno vojno nekaj časa delal in živel v tej drugi največji državi v Južni Ameriki. Tudi mama Francka se je naučila špansko, saj je morala sama v trgovino in po opravkih, ker je oče cele dneve delal, da bi več zaslužil ter nam zagotovil lepše življenje.«
Od tuje do domače hiše
Ko so prispeli v Argentino, so bili revni kot cerkvene miši. Država in tudi Argentinci, ki so se zavedali, da za napredek potrebujejo tudi tujo delovno silo, so jim pomagali. Pa še med tamkajšnjimi Slovenci je vladala velika solidarnost. Ves čas so držali skupaj in si med seboj pomagali.
»Domačini nas niso gledali postrani, čeprav smo bili migranti. Naši družini so preskrbeli tudi prvo skromno najemno streho nad glavo.«
Morda so Slovence spoštovali tudi zato, ker so videli, da so pridni, bistri in zelo delavni. Še posebno velik garač je bil njen oče, prijel je za vsako delo. »Zidal je hiše, kopal jarke, popravljal in obnavljal strehe ...« Na koncu je sezidal tudi hišo za svojo družino. Takrat, leta 1955, ko so se vselili, so bili več kot samo srečni.
Poroka
Leta so hitro minevala, in ko je Francka odrasla, se je zaljubila in leta 1962 poročila s Slovencem Francetom Vestrom, ki je imel v lasti delikatesno trgovino. »Rodila sem pet otrok in vsi znajo slovensko. Tudi zato, ker so redno in radi obiskovali sobotno slovensko šolo, ki smo jo organizirali Slovenci sami.«
Z možem sta lepo živela, dokler ga ni napadel rak in je leta 1998 umrl. Potem je za številno družino skrbela Francka. »Ni mi bilo lahko, saj so se otroci šolali in študirali na zasebnih šolah in univerzah ter obiskovali zasebne zdravnike. Javno šolstvo in javno zdravstvo je postajalo iz leta v leto slabše. Javne šole niso imele dovolj učiteljev, javne zdravstvene ustanove ne aparatur in drugih nujnih zdravstvenih pripomočkov.» Poudari, da je danes še veliko huje. »Za vse potrebuješ denar. Veliko denarja.«
Druga poroka
Ko so se vsi otroci izšolali, se zaposlili in si vsi razen najmlajšega sina ustvarili družine – Francka ima že osem vnukov – je pred štirimi leti spoznala vdovca Albina, upokojenega tapetnika, ki ima dve hčeri in štiri vnuke. Kmalu sta se poročila. »Oba ljubiva življenje, rada pleševa, spoštujeva domovino in se dopolnjujeva.«
Njen drugi mož ima tudi počitniško hišo v Patagoniji, ki je 1700 kilometrov oddaljena od argentinske prestolnice.
Sicer pa bosta oba drugo leto dopolnila osem desetletij. »Tedaj bova pripravila veliko veselico.« Upata, da bosta potem vsaj še enkrat skupaj obiskala svojo staro domovino.
Rajska Slovenija
Ko je državo svojih staršev obiskala prvič, je ugotovila, da je pri nas pravi raj. Zakaj tako misli, jo vprašam. »Ker tukaj lahko po cesti hodiš sam in te ne bo nihče napadel, ti prislonil noža na vrat in zahteval od tebe denar. Na ulici lahko v miru telefoniraš, če imaš prenosni telefon, pa te nihče ne bo udaril, odrinil in ti ga vzel ...«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 34, 22. avgust, 2023.
