"Pozdravljeni!
Z možem se sprašujeva, ali je najina trinajstletna hči odvisna od sladkorja. Vsak dan mora pojesti nekaj sladkega, tudi večkrat, če po predalih nimamo ničesar drugega, se loti tudi čokolade za kuhanje. Je krasno dekle in razume, da to škodi zdravju, ampak vidim, da si ne more pomagati. Da bi se izognila teženju (pridiganju ali preprosto pogovoru), si nabavi sladkarije v bližnji trgovini (osupla sem, koliko bonbonov in drugih sladkarij se danes dobi za pet evrov!!!), potem pa jih na skrivaj použije v svoji sobi. Najdem goro papirčkov, zato vem.
Že sama nama je dejala, naj ji vzameva denar in skrijeva sladkarije. Skratka, skrbi me in zanima me vaš nasvet. Ali bi jo morala peljati na kakšno posvetovanje, k zdravniku? Sprašujeva se, ali je to odvisnost ali pretiravava? Je sicer zelo vitka, tudi precej športna, redno in rada se giba, je pa večkrat neješča oziroma poje bolj malo, najraje ima različne solate, medtem ko mesa ne mara. Doma smo vsejedci."
Šifra: Zaskrbljena starša
Spoštovana zaskrbljena starša,
žal s svojo skrbjo ne pretiravata. Vajina hčerka ima res težavo, ki se kaže kot zasvojenost s sladkorjem. Ta danes pesti veliko deklet, pa tudi fantov. Sreča je, da se problema zaveda tudi sama. Na neki način celo predlaga, kako bi ji lahko vidva pomagala.
Uživanje sladkorja vodi v številne bolezni in ga sodobna prehranska priporočila odsvetujejo. Nekateri poznavalci te patologije celo izjavljajo, da je »sladkor droga stoletja«. Mnogim ljudem se zdi življenje brez njega povsem nemogoče – kakor se nekaterim zdi, da ne bi mogli živeti brez alkohola ali tobaka. In res bi lahko doživeli abstinenčno krizo. Če se v takšni družini nekdo odloči nekaj opustiti, naredi to mnogo lažje, če se za »abstinenčni slog življenja« odločijo še drugi člani družine. Nedavno sem ob preventivnem pregledu za sprejem v osnovno šolo doživela mali čudež ljubezni. Mamica simpatičnega in veselega bodočega prvošolčka je na vprašanje o boleznih v družini kar v prisotnosti otroka, ki se mu to očitno ni zdelo nič posebnega, sproščeno pojasnila, da se je pred leti zdravila zaradi alkoholizma. Bilo je to še v času pred zanositvijo. Sicer sta z možem zdrava, skrbita za zdravo prehranjevanje, vsi pijejo samo vodo iz pipe, radi se športno udejstvujejo, mož še posebej rad kolesari. Alkoholu se je odrekel tudi on, in to kmalu po tem, ko se je žena vrnila iz psihiatrične bolnišnice. Po razmisleku med nekim daljšim kolesarjenjem ji je naznanil, da bo verjetno lažje vzdrževala abstinenco, če tudi on ne bo pil. Seveda v tej družini ni v nobeni omari in v nobenem predalu več nobene alkoholne pijače, zato pa v njej diha ljubezen.
Na podoben način bi morda lahko tudi v vaši družini pomagali hčerki, ki jo imate nedvomno radi, ona pa vas tudi. Če v vaši družini ne bi bilo ljubezni, si upam misliti, ne mogli napisati takšnega zaskrbljenega pisma in ona vam ne bi mogla zaupati svoje želje po pomoči.
Z zapletenimi izzivi se vsak od nas spoprijema vse življenje, v vsakem trenutku in na sebi lasten način. Odraščanje je posebej zapletena zgodba. Je čas, ko mladi zmorejo čedalje bolje prepoznavati sebe, in s prepoznavanjem in sprejemanjem sebe dosegajo še prepoznavanje in sprejemanje drugih. Je obdobje velikih stisk in težav, ki so jih v glavnem prisiljeni reševati sami. Koliko korakov zorenja moramo opraviti v svojem življenju, da nam uspe razumeti in sprejeti preprosto vodilo moje none, ki se je tega naučila od svoje mame, ta pa od svoje mame: »Težave so v življenju zato, da jih rešujemo.«
Biznis z nezdravo hrano
Res v trgovinah močno cveti prav biznis z nezdravo hrano. Govoriti drugim, kaj delajo narobe, pa naj bodo otroci ali odrasli, je vedno doživeto kot kritika in pridiganje in praviloma naleti na odpor tistega, ki naj bi spremenil ravnanje. Zato bodo ljudje v stiski le še trdovratneje iskali tolažbo. Da vaša hčerka rada uživa solate, je dobro. Manj dobro bo, če bo povsem zavrnila meso. Posebej v času nagle rasti v puberteti in še posebej pri dekletih ob izgubi krvi z menstruacijo mlademu telesu kaj hitro začne primanjkovati železa. To ima lahko zelo negativne posledice na zdravje. V takih primerih je potrebna najmanj kontrola železa v krvi in praviloma tudi njegovo nadomeščanje. Tudi veliko gibanja je lahko dvorezna pomoč. Pri športnikih, tudi zgolj rekreativnih, se ob morebitnem časovno nepravilnem vnosu kalorij lahko razvije relativni kalorični primanjkljaj. Za obnovo mišičnega glikogena, ki predstavlja naše zaloge energije, in za regeneracijo mišic je treba uživati prehransko in energijsko dovolj vredno hrano čim prej po vadbi.
Sladkor ne uničuje samo zob
Pri otrocih, ki se dolgo dojijo ali pijejo sladke tekočine iz stekleničk, zobna gniloba najbolj prizadene zgornje štiri sekalce. Pri tistih, ki bombone grizejo, uniči predvsem kočnike, pogosto pa dejansko vse zobe. Mladenki, ki je v svojih stiskah začela grizljati mehke sadne bonbone, so nastale razjede v sklenini p celotnem robu prej zelo lepih zgornjih sekalcev, kar je zelo težko popravljivo. Poleg na zobeh nastaja škoda na stenah žil. V zadnjih desetletjih doživlja razviti svet epidemijo sladkorne bolezni tipa 2. Zaradi previsokih odmerkov sladkorja v krvi se pojavlja epidemija okvarjenih žil v ledvicah, za kar je potrebna dializa, in žil v očesni mrežnici, zaradi česar se razvija slepota. Povečuje se tudi število srčnih in možganskih kapi. In ne nazadnje sladkor uničuje možganske celice – na način, ki ga nekateri znanstveniki primerjajo z učinkom kokaina. Vnos sladkorja predstavlja namreč proces »kemičnega nagrajevanja« naših možganov. Zato pediatri svetujemo staršem, da slaščic ali druge hrane otrokom ne dajejo za nagrado. Možganska tvorba kemičnih snovi, ki nam vzbudijo občutek nagrade, naj izhaja iz otrokovega doživetja uspeha za svoja prizadevanja. Tudi ne skozi računalniške igrice, ampak skozi ustvarjanje, dosežke ob delu in športu, ljubeče objeme, pri katerih se v možganih tvorijo kemična sporočila varnosti in navezanosti.
Že sami razumete, da siljenje ne bi obrodilo sadov. Na take pritiske se ljudje odzovejo z uporom ali s prikrivanjem in drugimi oblikami umikanja. Prav je, da bi ji svojo skrb izkazovali predvsem s poskusi krepitve njene samozavesti, da bo zmogla odkrivati svoje potenciale za obvladovanje izzivov življenja. Za takšno pomoč lahko zaprosite v najbližjem Centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM). Ti centri delujejo v pristojnih zdravstvenih domovih. V njih lahko dobijo otroci, mladostniki in njihovi starši strokovno podporo in pomoč pri reševanju stisk ali pri ohranjanju duševnega zdravja. Strokovnjaki v teh centrih si prizadevajo za preprečevanje, pravočasno ukrepanje, učinkovito zdravljenje duševnih težav in motenj ter preprečevanje njihovih posledic. Vsaka druga pomoč pa je plačljiva.
Lep pozdrav,
Prim. Jasna Čuk Rupnik, specialistka pediatrije
Veseli bomo vaših vprašanj, pričakujemo jih na elektronskem naslovu: jana@media24.si; pa tudi navadna pisma so še vedno dobrodošla, na naslovu: revija Jana, Vevška cesta 52, 1260 Ljubljana Polje. Vprašanje pošljite s pripisom JANINA ZDRAVNIŠKA LINIJA, če želite odgovor točno določene zdravnice, pripišite njeno IME. Obvezno pa pripišite tudi ŠIFRO, pod katero bosta objavljena vprašanje in odgovor, da ne razkrivamo občutljivih osebnih podatkov.
Odgovarjajo in svetujejo:
Miroslava Cajnkar Kac, specialistka šolske medicine
Prim. Jasna Čuk Rupnik, specialistka pediatrije
Vida Drame Orožim, specialistka nevrologije in psihiatrije
Alenka Höfferle Felc, specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine
Prim. Mojca Kos Golja, specialistka interne medicine in revmatologije
Prim. Marta Križnar Škapin, specialistka pedontologije
Metka Marković Lesjak, specialistka splošne medicine
Tatjana Zorko, specialistka kardiologije in psihoterapevtka
