Preveč se imam rada, da bi se cvrla zaradi slabih odločitev drugih
Kdaj ste začeli razmišljati o tem, da bi si kupili hiško na morju?
Kar nekaj let sem imela v južni Istri pri Dugi uvali, v vasi Krnica, v najemu hišo. To je prekrasna vas. Hišo sem najela dolgoročno, za nekaj let, ker me je zanimalo, ali sploh sem človek za vikend, saj ni vsak za vikend in za psa. Prej sem normalno hodila na morje – vsako leto drugam, saj sem rada raziskovala nove destinacije. Ko je bil otrok majhen, smo imeli prikolico. Trije prijatelji smo si jo delili. To je bilo super, ker so bili potem otroci res veliko na morju. Prikolica je bila sijajno postavljena nekje na Krku, čisto pri morju. Takrat sem že videla, kako uživam, če sem cele dneve zunaj. To pomeni, da na neki način potrebuješ vrt.
In zdaj resnično imate čudovit, zelen istrski vrt z oljkami in sadnim drevjem!
Zelo rada bi gledala morje, ampak nisem tako bogata, da bi si kupila nepremičnino v prvi ali drugi vrsti ob morju. In če ni modro, potem je tudi pogled na zeleno okolico zelo lep. V Krnici sem bila v najemu sedem let. Tam je bilo zelo veliko oljk, sem pa lastnikom takoj povedala, da zanje ne bom skrbela, ker ne znam. Za košenje sem se znašla, kakor sem se lahko. Istrani imajo nenavadne navade … Prvič v življenju sem se znašla v položaju, da sem morala skrbeti za zemljo.
Sem namreč meščanka, živim na križišču v Ljubljani, v povsem urbanem okolju. Ko sem prvič kosila, je bilo grozno, ker je bilo vroče, pa ves čas me je nekaj pikalo, pa itak nisem znala kositi. Spravljalo me je v obup, ker sem tam naokoli videla krasna posestva in sem mislila, da ljudje radi delajo. Mislila sem, da bom lahko komu plačala, da mi bo pomagal. Pa ni bilo tako!
Domačinov torej niste mogli najeti. Ste potem sami kosili ali ste našli koga za pomoč?
Potem mi je pomagal brat in še kdo in smo počasi to uredili. Sem pa mislila, da bo hiša počasi prešla v mojo trajno last. Da bi bilo smiselno kaj vlagati. A se je izkazalo, da ne bo tako. Zelo rada sem imela ta del Istre in Pulj, vendar sem ugotovila, da je vas postala preveč popularna pri turistih. To je uničilo njena šarm in perspektivo. Tam je namreč majhna plaža, kar res ni primerno za vedno večje število ljudi. Tako sem hišo dala nazaj.
Ste potem takoj začeli iskati hišo, ki bi jo kupili?
Sinu Blažu se je zdelo smiselno, da bi še nekje nekaj kupili, jaz pa sem bila proti, ker se mi ne ljubi več. (nasmešek) Potem sva sklenila kompromis, da na morju pa bi res lahko še kaj nabavila. In sva se pogajala: koliko od morja, s koliko zemlje … Glede zemlje je obveljala njegova, saj bi bila jaz zadovoljna tudi z manj, jaz pa sem izpogajala, da je blizu meje. Blaž, ki je inženir biokemije, je trenutno v novi službi v Švici, prej pa je bil v Ljubljani, nato tudi v Nemčiji. Zdaj se največ srečujeva na morju, to je vsaj dvakrat na leto.
Torej je Blaž tu premalokrat, da bi lahko kosil! Ste se torej zdaj že naučili tega dela?
(smeh) Ne, na srečo ne kosim jaz, ampak moj brat. Pravico ima bivati tukaj, če je pokošeno, haha. To lokacijo sem našla jaz. Tik preden je nastopilo drugo zaprtje med epidemijo, sem na spletu videla posestvo in hiško, pa sem si vzela čas in šla od Crikvenice navzgor pogledat, kaj je naprodaj. Poleg te mi je bila zelo všeč še ena hiška, kilometer in pol stran, v Umagu. Imela je dosti manj zemlje, a bila je dražja, tako da je bila potem ta logična izbira. Tudi Blažu je bila ta hiša takoj všeč.
Je pa dolgo trajalo, da smo zaradi vseh zaprtij v zvezi s korono uredili vse papirje, treba je bilo vzeti še kredit, kar je spet pomenilo nekaj časa …
Sta bila hiša in vrt zelo zapuščena?
Hiša in vrt sta iz 70. let. Naredila sta ju gospa in gospod sama. Potem je gospod umrl in je gospa tukaj živela sama 40 let. Temu primerno je bilo stanje hiše, saj je imela gospa ob prodaji že 96 let.
So pa tukaj lešniki, fige, mandelj, kakiji, granatno jabolko, 13 oljk. Lani sem že pridelala dva litra svojega olja! Ker je olje moje, je seveda najboljšega okusa! (smeh) Imam ga samo za posebne priložnosti in za darilca po en deciliter ali dva. Zanimivo je, kako se zaljubiš v neke stvari. Oleandri mi prej niso bili všeč, zdaj pa so mi – zelo. Iz Ljubljane sem prinesla limonovce, ki sem jih imela na terasi, pa so se tam že malo mučili v koritih. Po mojem se že veselijo, da so prišli sem. Tukaj je res luštno. Prideš čez Črni Kal, pa je že druga klima!
Koliko ste lahko tukaj?
Veliko! Zanimivo je, da nekoč nisem želela imeti vikenda, ker si potem ves čas tam in te skrbi, pa delati moraš … Tega si v življenju ne želim. Rada sem svobodna! Ampak očitno je mogoče oboje. Ne bom namreč suženj te hiše tu, ampak bom šla tudi na Hvar, pa na Korčulo ali potovanje, če me bo mikalo. Vidim pa, da je tukaj poleti tako luštno, da bom šla kam drugam šele jeseni, ko se bo stanje na cesti umirilo. Nekateri imamo radi neokrnjene plaže, belo skalo, modro morje, zelene borovce in nebo ter nič drugega. Prav prijetno sem presenečena nad Umagom, ker se je nekoč dojemalo, da je kot Portorož, torej sam beton. A Hrvate moram prav pohvaliti, da res lepo skrbijo za borove gozdiče, ki jih je tu res veliko, zato so plaže prijetne in senčne. Je pa zanimivo, da prijatelji, ki me obiščejo, sploh ne čutijo potrebe, da bi šli na morje, saj jim je že na mojem vrtu zelo prijetno. Blaž bi imel rad bazen, pa sploh ne bi šel več na plažo.
Vidite možnost, da bi se kdaj sem preselili za stalno?
Ne. Sicer pa nikoli ne reci nikoli! Vedno sem res uživala v stiku z naravo, sem pa vedno potrebovala tudi mesto. Mogoče se bo to kdaj spremenilo, ne vem. Pozimi za zdaj sploh še nisem bila tu, saj ogrevanje ni urejeno.
Kaj še počnete tukaj, kadar niste na plaži?
Berem, se učim tekste. Imam krasen balkonček, kjer je skoraj ves dan senca. Grem na izlet k prijateljem v osrednjo Istro: Motovun, Novigrad, pa večkrat bi šla v Pulj, vendar je trenutno tam huda gneča. V Savudriji je skoraj, kot da bi bila v Ljubljani, kar se tiče ljudi in poznanstev. Tukaj je veliko ljudi, tako da si lahko sam ali v družbi, da se ti ves čas dogaja. Rada bi raziskala okoljske vinarje in naredila hierarhijo, kateri je res dober. Enako bi naredila tudi z gostilnami. Raziskati moram še vso obalo in notranjost Istre. Pogrešam pa tudi že Dalmacijo.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 33, 12. avgust, 2023.
