Iščete knjigo, primerno za na plažo? Poskusite s Spletke à la carte, saj ta s humorjem obarvana romantična kriminalka prinaša svež, nepredvidljiv zaplet, zanimive večplastne like in vas kar posrka vase. Knjiga je lahkotna, kar je presenetljivo, saj jo je Katja Pavli, ki piše pod imenom Katja L. Pauli, pisala med epidemijo koronavirusa, ko je razpadal njen zakon. Prav tako se ločuje njena knjižna junakinja in Katja je ob predstavitvi knjige opozorila tudi na problematiko ločitev ter še posebej preživnin. »Če že lahko dobim medijski prostor zaradi knjige, bi ga rada izkoristila za temo, ki je res pereča,« pravi ta odločna dama, ki je ob uspehu prvenca – šel je že v ponatis – spet našla v sebi moč in življenjsko voljo, ki ju je izgubila ob razpadu družine.
Roman Spletke à la carte je vaš prvenec. Zakaj ste se sploh odločili napisati knjigo?
Pisanja se nisem lotila z namenom, da izdam knjigo. Začela sem, ker me nobena knjiga ni več pritegnila, vse so ostale neprebrane. Moje misli so se ves čas vrtele le okrog ločitve, zaskrbljenosti, kako bo ločitev vplivala na otroka, hkrati pa sem se zavedala, da moram čim hitreje sprejeti novo realnost, predvsem pa ohraniti veder obraz za otroka. Taka razmišljanja dolgoročno ne vodijo nikamor, predvsem pa ničesar ne spremenijo. Pisala sem, da sem misli preusmerila drugam. Kadar pišeš, si osredotočen. Kadar pišeš, domišljiji puščaš prosto pot. Pisanje je osvobajajoče.
Že na dogodku ob izidu knjige ste omenili dolgotrajne ločitvene postopke, kar je pri nas resnično velik problem. Povedali ste, da je vaš zašel v četrto leto. Ste zdaj že ločeni?
Konec junija je bil poslan sklep, s katerim je sodišče zakonsko zvezo razvezalo. Ločena sem, a se saga v delu, ki določa preživnino, nadaljuje. Določena višina preživnine ne omogoča ohranjanja standarda, kakršnega je bil otrok vajen, zato sem se na sklep pritožila. Otroci zaradi razpada družine ne bi smeli občutiti še ekonomske spremembe. Dejstvo je, da so preživnine prenizke. Preživnina, ki jo prejema moj otrok, v Sloveniji velja za visoko, kar je pokazatelj splošnega pogleda na preživnine. Žal je pogosto prisotno tudi degutantno razmišljanje, da je preživnina nekaj, kar bodo mame porabile zase. Dikcija, s katero se soočam, je, da imam samo velike želje, ki jih želim naprtiti v plačilo očetovemu otroku. Svoje želje sem si celo odraslo življenje uresničevala sama, s svojim delom. Ohranitev otrokovega standarda pa je stvar obeh staršev.
Je preživnina sporna od začetka ločitvenega postopka?
Višina preživnine je jedro spora že od prvega dne. Starši so otroku omogočili določen ekonomski standard, zatorej naj ob ločitvi poskrbijo, da otrok ohrani tisto, na kar so ga sami navadili. Izhajam iz složne družine, imela sem čudovito otroštvo, moji starši so bili skupaj skoraj šest desetletij. Pomen družine sem vedno zelo cenila. Tega dragocenega stebra svojemu otroku ne morem nuditi. Prizadevam pa si, da vsaj v ekonomskem smislu otrok ne bi zaznal spremembe. Ko razpade družina, bi se starša morala odkrito in veliko pogovarjati, iskati konsenz, se o vsem sporazumno dogovoriti. Za kaj takega je treba veliko moči, saj je vpleteno veliko različnih čustev, predvsem pa je treba na prvo mesto postaviti otroka, tudi v finančnem smislu. V mojem primeru so besedo, žal, takoj prevzeli odvetniki in v veljavo je stopil zakon »akcija – reakcija« ter retorika je postajala čedalje ostrejša.
Kakšne poglede ima na to sodišče?
Na eni izmed obravnav je bilo rečeno, da navadno je pač tako, da po ločitvi otrok nima več enakega standarda. Sodišče je tisto, ki odloča, in argument, da tako pač je, je zato precej protisloven. Sistem določevanja višine preživnine bi bilo treba korenito spremeniti. Država bi morala poseči vmes z jasno zakonodajo po zgledu Avstrije, ki bi omogočala preproste postopke za določanje višine preživnine, in sicer v obliki zakonsko določenega odstotka neto plače.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 32, 8. avgust, 2023.
