Ljudje

Zaenkrat za zmeraj

Jelka Sežun
18. 10. 2022, 18.50
Posodobljeno: 18. 10. 2022, 19.00
Deli članek:

Babica je šla na jug leta 1991, dedek pa letos – uradno bo šel sicer šele januarja naslednje leto – med njima so dobra tri desetletja in trije igrani celovečerci, v katerih nihče ne gre na jug. Dedek je veliko boljši film od Babice, rečem. Svetlobna leta boljši. »Majčkeno sem se pa že naučil vmes,« pravi Vinci Vogue Anžlovar, ki je režiral oba.

Šimen Zupančič
Režiser Vinci Vogue Anžlovar.

Tole morate vedeti: Dedek gre na jug ni nadaljevanje na jug potujoče babice, skupnega imata režiserja in eno pesem – celo tisti jug iz naslova ni isti, babica je šla na morje, dedka pa zanese vse do Makedonije. Naslov Dedek gre na jug je pravzaprav le prebrisana vaba za gledalce, v resnici naslov pomeni »pojdite ga gledat, ker je fajn (kot Babica)«. No, v resnici je boljši. Moja kristalna krogla trdi, da bo tudi ta uspešnica. In čeprav vas v kino morda zvabi z majčkeno zavajanja, film je iskren. In zabaven. Pa poln smeha in karizmatičnih igralcev. Ne povem, kateri so mene zelo nadpovprečno očarali, najdite si svoje. No, če vztrajate, Goran Navojec in Senko Veselinov. Tadva bi lahko ustekleničevala karizmo.

Ah, in tisto pesem iz prvega filma v drugem prepeva Nuška Drašček. Ja, se strinja Vinci, ko se navdušujem nad tistim glasom, ki me je v kinu spravil na rob solz, »Nuška je pa res za kocine pokonci«.

Itak.

Posmrtni detajli. Vinci in film sta se razhajala, a sta se vedno znova našla. Enkrat vmes je celo vozil taksi. Je takrat kaj pogrešal film, me zanima. »Ves čas ga pogrešam, tudi kadar ne vozim taksija,« pravi. Je pa že takrat, ko smo nazadnje pisali o njem, pred štirimi leti je bilo, omenil, da piše knjigo. Ampak ni videti, da jo bo že kmalu moč dobiti v knjigarni. »Ves čas jo pišem. V vseh stvareh, ki jih delam, je nekaj avtobiografskega, ta knjiga je pa tako … da bi jo mogoče izdal šele po smrti. Ker gre res v detajle. Imam še kar čudno življenje.«

In je torej naslednje logično vprašanje, ali bo kdaj posnel avtobiografski film. »Naredil sem avtoportretni dokumentarec (Selfie brez retuše, 2016, op. a.). Tam sem bil sicer omejen s časom, ker je moral biti dolg točno 54 minut, tako da sem veliko stvari, ki so jih drugi povedali o meni, izrezal. Tam je še ogromno materiala …«

Ne, pravi po premisleku, »ne bi snemal filma o sebi. Mogoče ga bo pa potem kdo drug posnel po knjigi.«

Se mi zdi, da mi gre dobro od rok. V svojem še kar čudnem življenju je bil nekoč tudi uspešen režiser reklam – ni to donosnejše kot voziti taksi, vprašam, in odvrne, »v nekem obdobju sem veliko delal, ampak potem sem šel za kreativnega direktorja v neko agencijo. Klicali so me za reklame iz drugih agencij, a nisem mogel delati zanje, ta agencija pa ni imela ravno velike produkcije in potem te ljudje pozabijo. Tudi pri filmu je tako. Ko je moj zdajšnji producent iskal sredstva za film, so mu rekli, zakaj pa taka diskontinuiteta pri delu, zakaj ta trinajstletna luknja? In je bil to argument proti.« In je bilo potem naslednje vprašanje – spet čista nedestilirana logika – zakaj pri filmu sam počne toliko stvari, režira, napiše scenarij, montira, zraven je pa še soavtor glasbe. Ali zato, ker je tako ceneje, ali pa morda zato, ker hoče imeti nadzor nad vsem? Nič od tega, se izkaže: »Glede scenarija, nihče mi še ni ponudil scenarija razen Američanov. In baje dobro pišem. Tudi pri reklamah je bilo tako, da sem porabil veliko več časa, da sem razložil montažerju, kaj bi rad, in sem se potem pač naučil sam montirati, ker je bilo to veliko hitreje. Montiram doma in to lahko počnem kadarkoli, ne pa samo v terminih, ko je montaža prosta. Za montažo sem dobil tudi že nagrado, se mi nekako zdi, da mi kar dobro gre. Z montažo tudi rešujem igralske napake ali produkcijske pomanjkljivosti – skrivam, da so stvari siromašne, na primer tam, kjer bi moral imeti dvesto statistov, pa jih je samo dvajset, pa potem tako zmontiraš, da je videti, kot da jih je več. Skratka, hitreje mi gre, če sam naredim, kot da drugim razlagam, kaj hočem. Glasba je pa itak moja strast, z glasbo sem začel. V prvem filmu sem igral zato, ker sem imel bend Marcus 5, ki je bil takrat kar popularen.«

Ko večnost ugasne. Da je Dedek film »o pravi ljubezni in iskrenem prijateljstvu«, je nekje povedal – in si je torej čisto sam kriv, da ga potem preprosto moram vprašati, ali res, ali čisto zares verjame v pravo ljubezen, tisto, ki jo v filmu išče Boris Cavazza. Ja …, pravi zamišljeno. »Če ne obstaja, si jo pa sami naredimo. Idealiziramo. Imamo predstavo o večni ljubezni. Nekoč sem rekel, da hujše kot to, da te nekdo neha ljubiti, je to, da ti nehaš nekoga ljubiti. Ker si prevaral samega sebe, samemu sebi si obljubil neko večnost, in ko to začne počasi ugašati, je veliko hujši poraz, kot če te nekdo drug neha ljubiti – kajti drugim ljudem ne zaupamo, sebi pa naj bi.«

Pokaže mi tatu na roki, »Zaenkrat za zmeraj« ima napisano. »Moja hči se je velikokrat zaljubila. In ko sem jo vprašal, no, kako je, je rekla, nič, zaenkrat za zmeraj, potem bomo pa videli.«

Dvignite kozarček za Vincija, samo dan po izidu tega članka ima rojstni dan. Vse najboljše. Zaenkrat in za zmeraj.

Več v reviji Jana, št. 4218.10.2022