Marovtovi prav gotovo ne bodo nikoli pozabili družinskih počitnic na Havajih pred osmimi leti, ki so jim spremenile življenje. Dvanajstletni Tim je bil že takrat vrhunski športnik, s starejšima bratom in sestro so trenirali smučanje. Tim je imel v žepu že naslov državnega podprvaka, v alpskem smučanju je veliko obetal. »Ko smo prišli, mi niti na misel ni prišlo, da bi sedel v hotelu,« je začel svojo pripoved. Na surfu se je pridružil bratu in sestri. »Po pol ure sem začutil rahlo bolečino v hrbtu. Ker sem bil utrujen, v nogah pa sem čutil rahle mravljince, sem si rekel, da je to najbrž opozorilo, da za tisti dan končam. Vrnil sem se v sobo, legel v posteljo in si prižgal televizijo. Po kakšnih petnajstih minutah sem hotel na stranišče in padel čez rob postelje. Imel sem čisto mehke noge, v dveh minutah sem bil paraliziran od pasu navzdol. Z mano v sobi sta bila mama in brat, ta je mislil, da se šalim, ker sem se vedno rad pohecal na svoj račun. A sta hitro ugotovila, da vse skupaj ni hec, temveč nočna mora, in to ne samo zame, ampak tudi za vse druge.« V paniki so poklicali rešilca in se odpeljali v bolnišnico. »Po hitrih preiskavah so potrdili, da gre za surfersko mielopatijo. Jaz sem bil takrat že dvajseti takšen primer na Havajih, najmlajši. Po nepotrjenih teorijah naj bi se to zgodilo prvi dan predvsem profesionalnim športnikom – ker lahko bolj ukrivijo hrbtenico – zaradi pomanjkanja kisika v hrbtenici zaradi zračnega pritiska po letu z letalom.« Eni osebi od treh naj bi se po nekaj dneh motorika povrnila, zato so tudi Timu in njegovim staršem povedali, da bosta teden ali dva ključna, če se v tem času ne bo postavil na noge, bo na invalidskem vozičku. Zdravila za njegovo stanje ni bilo. Vsi so bili pretreseni. »Prve dni sem že imel nekaj terapij, hkrati pa so me začeli pripravljati na življenje na vozičku. Ker pa sem vedno verjel, da je ta moja paraliziranost le kratkoročna, sem jim povedal, da bom voziček za tisto, kar ga bom potreboval, že sam naštudiral.«
Spet bom hodil! Nadaljnje zdravljenje je vzel kot rehabilitacijo po poškodbi kolena na smučanju. Prepričan je bil, da bo šel čez mesec ali dva že lahko na smučarske priprave v Švico. Zato ni bil v tako hudem v stresu kot njegovi starši, za katerimi je bilo kar nekaj neprespanih noči. »Od vsega začetka sem jih bodril, da bo vse v redu in da bom shodil. Mene vse to psihično ni preveč prizadelo, ker sem imel svojo vizijo.« Ko so prišli domov, so Tima odpeljali naravnost v UKC Maribor, tam jih je sprejel nevrokirurg dr. Matjaž Voršič. »Takoj so mi povedali, da imam hudo poškodbo hrbtenjače. Niso mi dali veliko upanja, da bom spet hodil.« Poskusili so terapijo z različnimi zdravili, v bolnišnicah, tudi v tujini, pa je ostal kar osem mesecev. Na začetku so bile njegove trebušne mišice tako šibke, da ni mogel niti sedeti. »Morali so me privezati na invalidski voziček, da sem sploh lahko sedel. Roke sem imel v redu, lahko sem normalno dihal, motorično sem bil pa zelo poškodovan.« V Mariboru so takoj začeli s fizioterapijo, naučila sta se je tudi starša, da sta mu lahko pomagala, ko fizioterapevtov ni bilo zraven. »V bolnišnici je bil obisk fizioterapevta nekaj časa glavni dogodek dneva, saj sicer skoraj nisem zapustil bolniške sobe.« Ker mu zdravila v bolnišnici niso pomagala, pa še veliko stranskih učinkov so imela, jih je opustil. Ko je prišel domov, pa so se resno lotili dela. »Poskusili smo vse, kar nam je padlo na pamet, kar smo slišali, da bi lahko pomagalo, na koncu pa sem se držal terapij, za katere sem verjel, da mi pomagajo – najbolj klasična fizioterapija in športni treningi.« Dopoldne je štiri ure delal s strokovnjaki, popoldne pa še doma. Nekaj let je bilo vse podrejeno njegovemu okrevanju. Meje je preskušal tudi sam. Vsak dan bolj. Želel je čim prej postati čim samostojnejši. »Že na Havajih so mi rekli, da bo vse, kar bodo drugi naredili namesto mene, slabše zame.«
Več v reviji Jana, 23.8.2022
