Ferras Mohsen, Libanon

V Libanonu so cene poskočile dramatično. Inflacija je hujša kot v Zimbabveju in Venezueli. Nacionalna valuta je praktično kolapsirala in celo kruh je že luksuz. Revni si ne morejo več privoščiti niti najosnovnejšega. Ljudje se prilagajajo na vse mogoče načine. Izogibajo se kupovanju uvoženih dobrin, čim manj se vozijo z avti, znižujejo naročnine za elektriko za generatorje (na nižjo jakost), mnogi so se zaradi čedalje višjih najemnin preselili nazaj k staršem. Ljudje se pogovarjajo samo še o cenah, padcu vrednosti valute, nesposobni vladi in korupciji. Razpoloženje je zelo mrakobno. Moral sem se preseliti v Katar, kjer so plače dobre, da lahko pomagam družini. A se zavedam, da sem med tistimi redkimi srečneži, ki so lahko ušli.

David, Nizozemska

Inflacija na Nizozemskem se giblje okoli evropskega povprečja. Najbolj so poskočile cene goriva (15 odstotkov), ogrevanja, vode in elektrike (15 odstotkov). Hrana je dražja za okoli osem odstotkov, najemnine pa za med pet in sedem odstotkov. Inflacija je vroča tema ne le v medijih, temveč tudi v službah. Zaposleni pričakujejo višje plače, ki bi odtehtale vpliv inflacije. V našem podjetju so se plače letos povišale od sedem do deset odstotkov, kar je nekako trend na državni ravni. Osebno dvig cen najbolj opazim pri energentih in cenah na menijih restavracij. Ljudje okoli mene načeloma varčujejo za zimske mesece, saj vsi pričakujejo še višje cene ogrevanja. Manj denarja namenjajo za investicije (nepremičnine, borza) in si raje ustvarjajo rezervo za težje čase.

Igor Leščić, Hrvaška

Rast cen na Hrvaškem že pušča globoke brazde v družinskih proračunih. Podražilo se je vse. Hrana do sto odstotkov, elektrika nekje med 20 in 50 odstotkov, bencin za tretjino in najemnine za 30 odstotkov. Cene se že tako ali tako dvigujejo, ker bomo januarja prešli na evro, inflacija pa dodaja svoje. Hrvaški mediji z informacijami kasnijo, tako da spremljam tuje, kjer prej izvem, kaj nas čaka. Bližnja prihodnost je črna. Čaka nas recesija, ki ni vezana samo na covid in situacijo v Ukrajini, razlogi zanjo segajo mnogo globje.

Vsak se draginji prilagaja na svoj način, najtežje pa bo gotovo tistim, ki so se nespametno zakreditirali. Na Hrvaškem so krediti priljubljen šport. Ljudje jih imajo po več naenkrat – za nepremičnino, avto, pa še nekaj nenamenskih potrošniških. Živi se preko svojih zmožnosti, minusi na kreditnih karticah pa se kopičijo. Mesečne proračune sicer prilagajamo tako, da ne kupujemo nenujnih stvari. Čedalje popularnejši je šoping turizem v Srbijo, BIH, Madžarsko in Slovenijo, po stvari, ki so tam cenejše. Pošteno bi bilo, da del bremena prevzamejo tudi delodajalci in prilagodijo plače, a kaj takega bomo na Hrvaškem težko dočakali.

Mohamad Shams, Katar

Cene so v Katarju vedno visoke, ne morem reči, da sem opazil kakšno posebno spremembo. Za nas emigrante je še posebej zahtevno plačati šolnine. Meni to požre večji del dohodka. Bencin je občutno cenejši kot v sosednjih državah, a če voziš velik in močan avto, ki so tu priljubljeni, se kar nabere. Je pa v Dohi javni prevoz izjemno učinkovit in dobro urejen, cene pa so nizke. Zdravstvo je zastonj, kar je še kako pomembno. Stanovanja pa je pametno najemati pri tistih agencijah, ki mesečne stroške že vštejejo v ceno, da veš, pri čem si.

O inflaciji ni veliko govora. V Katarju so razlike med sloji prebivalstva izredno velike. Od noro bogatih do res revnih, predvsem tujih delavcev. Kultura tu je taka, da se ne pritožuješ nad cenami, če imaš na voljo cenejšo alternativo. Kupuješ pač tisto, kar je v tvojem dosegu. Če ne moreš zapravljati tisočev dolarjev za vrhunske blagovne znamke in kupovati v dragih trgovinah, greš pač k lokalnemu prodajalcu kupit poceni približek.

Klavdija Kruse, Nemčija

Ne maram izraza, da so cene poskočile, čeprav to v Nemčiji prav živahno počnejo. Cene se ne dvigajo same, dvigujejo jih trgovci ali proizvajalci, skratka nekdo, ki se odloči, da želi zaslužiti več. Izgovori so vsakršni in vsak dogodek je lahko dobrodošel izgovor za višanje cen. To poudarjam zato, ker se nam ob stavku, da cene rastejo, zdi, da smo popolnoma nemočni v tej situaciji in ne moremo ukrepati. Ko pa se zavemo, da je konkretno podjetje oziroma človek z imenom in priimkom odločil, da se cena dvigne, to ni več neka naravna katastrofa in lahko ukrepamo. Tudi cene najemniških stanovanj se ne zvišujejo same, ampak jih zvišujejo najemodajalci. V Berlinu so tako po večletnih pregovarjanjih in demonstracijah »zamrznili« cene stanovanjskih najemnin za pet let.
V Nemčiji so se podražili predvsem gorivo, elektrika in plin ter tisto, kar je trenutno najbolj kupovano. V času korone so bili to toaletni papir, moka, kvas, alkoholne pijače, zdaj se jim je pridružilo olje in vse, kar je poletnega – sadje, zelenjava, sladoled, pač kar gre trenutno dobro v promet. Mojo najljubšo čokolado so podražili v eni trgovini za tretjino, v drugi pa sploh ne, tako da so podražitve odvisne tudi od trgovcev. Berem, da boste dobili v Sloveniji spletno stran s primerjavami cen osnovnih potrebščin, kar zelo podpiram. V Nemčiji imamo veliko spletnih strani in aplikacij, kjer potrošnik lahko pogleda, kje določen izdelek kupiti najceneje. S tem se zaustavlja lakomnost in željo po vedno večjih dobičkih proizvajalcev in trgovcev ter pomaga nam potrošnikom preživeti.

Elektriko je, na primer, dobavitelj podražil za pet odstotkov, nam pa je agencija, pri kateri najemamo stanovanje, pavšal za ogrevanje dvignila z 200 evrov na kar 300 evrov na mesec! To je 1200 evrov na leto več. Niti ne vem, kako naj še bolj varčujem s kurjavo, kot sem doslej. Poteka pa trenutno tu akcija, zaradi katere se da zelo poceni potovati z javnim prevozom. Cena mesečne vozovnice je samo devet evrov – tudi za turiste, velja pa za vse avtobuse, tramvaje, podzemno železnico in regionalne vlake po vsej Nemčiji. Mnogi so zato čez poletje avto parkirali in tako rekoč zastonj potovali po vsej državi.

Moj mesečni proračun je zagotovo na udaru. Poslovila sem se od svoje najljubše trgovine z bio prehrano, ločitev je bila neizbežna, denarnica ne zmore več. Zdaj moram žal kupovati škropljena jabolka, ker so bio zame postala predraga.
Ukvarjamo se tudi z vprašanji, s kakršnimi se prej nismo – ali je ceneje kupiti moko in kvas in peči kruh doma ali kupiti kruh v trgovini?

Držim pesti, da bo to zviševanje cen ljudi dovolj razjezilo, da bodo skupili skupaj in se temu, da se vse breme preloži na končnega potrošnika, uprli.

Rana Selo, Teksas

V ZDA je draginja zajela vse sektorje, a nekatere veliko opazneje kot druge. Posebna težava so nepremičnine. V zadnjih dveh letih je Centralna banka znižala obrestne mere, da je ublažila posledice covida-19 na gospodarstvo in posameznike. Ker so bili krediti poceni, je marsikatera družina takrat kupila hišo ali stanovanje. Povpraševanje je bilo ogromno in cene nepremičnin so šle v nebo. Padajo pa seveda ne. Inflacija je okoli 8,5-odstotna in ljudi skrbi, ali smo na poti v recesijo. Vse oči so uprte v Centralno banko, ki bo s svojimi potezami bolj ali manj odločila o usodi trga. Seveda smo pazljivejši pri nakupih, skrbi nas tudi možnost, da bi padla vrednost dolarja. Tisti, ki imajo več pod palcem, pa se ukvarjajo predvsem s tem, kako ohraniti vrednost svojega premoženja. Delodajalci grejo ljudem do neke mere naproti, saj so marsikje dvignili plače. A ne toliko, da bi bile popolnoma kos inflaciji.

Balal Khan, Pakistan

V Pakistanu so cene iz tedna v teden višje. Vrednost rupije pada, zato se uvoženi izdelki še posebej hitro dražijo. Ljudje se zatekajo k lokalnim znamkam. Država je po korakih ukinila subvencije za goriva in plin, zato so cene večkrat poskočile za po 20 odstotkov. Protesti so se vrstili po vsej državi. Cene so nevzdržne. Hrana je še enkrat dražja kot lani, energenti so se podražili za 50 odstotkov, najemnine pa so tako ali tako vsako leto višje za 20 odstotkov. Tisti, ki delajo za plačo, komaj še staknejo začetek meseca s koncem, in če se bo tako nadaljevalo, bo to vodilo v hude probleme. Tiste, ki so ekonomsko bolj razgledani, pa še posebej skrbi, da Pakistan brez posojil Mednarodnega denarnega sklada ne bo mogel odplačevati svojih dolgov in bomo končali kot Šrilanka.

Marko Marovt, Norveška

Na Norveškem so najopazneje poskočile cene elektrike in drugih energentov, pa tudi hrane in storitev. Elektrika se je podražila za 40 odstotkov, gorivo za 50 odstotkov, hrana za okoli šest odstotkov in najemnine za približno deset odstotkov.

Tu je inflacija v primerjavi z drugimi evropskimi državami še vedno zelo nizka (4,7-odstotna), pa vseeno ni bila tako visoka že od osemdesetih let prejšnjega stoletja. Veliko se govori predvsem o drastičnih podražitvah energentov že zdaj in v prihodnje, saj povprečen Norvežan – predvsem zaradi razširjenosti električnih avtomobilov – porabi od tri- do petkrat več elektrike kot povprečen Evropejec. Vsi smo pri elektriki bolj pozorni kot prej, sicer pa svojih navad niti ne spreminjamo kaj dosti. Tu namreč večina delodajalcev plače prilagodi stopnji inflacije.

Anže, Avstrija

V Avstriji se draži vse, le plače ostajajo enake. Ko sem februarja lani kupil avto, je bil dizel malo manj kot evro evro, zadnjega pol leta ga plačujem več kot dva evra. V juliju so se cene življenjskih potrebščin zvišale za 9,2 odstotka v primerjavi z lanskim letom, hrana v povprečju za okoli 15 odstotkov. Sam sem sicer dobro situiran, ljudje, s katerimi se družim, tudi, tako da svojega življenjskega sloga ne prilagajamo in se o inflaciji pogovarjamo bolj v smislu investicij. Kar se teh tiče, je to čas super priložnosti, saj je marsičemu cena padla od 60 do 80 odstotkov. Na splošno ljudje pričakujejo, da bo še veliko veliko slabše, preden bo boljše. Pa saj je logično, več kot 15 let smo imeli bikovski trg (bull market – velika splošna rast tečajev, zlasti na borzi vrednostnic ali trgu deviz). Vse, kar gre gor, mora prej ali slej tudi dol.

Revija Jana št. 34, 23. 8. 2022