A Šarec je doslej vse spore, napade in kritike v resnici zvozil dokaj gladko, razen morda tistega zadnjega spora v parlamentu, ko je dejal, da ne verjame, da je Zemlja ploščata, ter pokazal, da zna tudi sam uporabljati odrezavo in cinično retoriko. Takoj so sledili komentarji, da je končno pokazal svoj diktatorski značaj, da je razkril svoj kolerični temperament, da se je tudi sam končno prepričal o svoji politični neizkušenosti, da mu je načel živce padec priljubljenosti v javnomnenjskih anketah … Brez strahu. Resni in premočrtni premier je nepričakovano trpežen. Še vedno je v sedlu in kljub vsemu ima dokaj trdno v rokah vajeti izvršne veje oblasti. Zdi se, da takrat, ko Šarca podcenjujejo kot politika, Marjan dobi krila.

Tudi danes, čeprav je od tega minilo desetletje, povsem jasno vidim pred seboj tega izjemno priljubljenega komika resnega obraza, dolgoletnega sodelavca Radia Ga Ga in televizijske oddaje Hri-bar, kako v vročem poletnem dnevu sedi in me čaka pod senčnikom sredi skrbno urejenega vrta v Šmarci pri Kamniku. Mogoče zamujam minutko ali dve, se mi je takrat za hip oglasila slaba vest.

Vse je bilo do potankosti urejeno, na mizi kava, sok … Je pač človek, ki bolje deluje v čistem in urejenem okolju, mi je pojasnil. Košnja trave, vrtna opravila, pranje avtomobila – vse to ga sprošča. Je moški, ki je odgovoren, točen in ki svoje delo jemlje zelo resno, je poudaril. Igralec Marjan je bil pripravljen za pogovor, a je bil zelo redkobeseden, zadržan in nepričakovano resen.

Ni smešen, a zmore biti komičen. Svet je resen, tako pač je, mi je takrat pojasnil. In tako govori Marjan Šarec tudi danes, ko je predsednik vlade. Igralski poklic je zahteval resnost in odgovornost, je prepričan.

Na dan, ko mu je umrla mama, je imel predstavo. Petnajst minut po tem, ko je bil ob njej, je že stal na odru. To o njem veliko pove. »To je bila takrat moja služba in jaz sem jo jemal zelo resno.«

Politična funkcija je nekaj, kar absolutno zahteva resnost, je prepričan. Je pa zanimivo, da nekdanji komedijant in imitator stavi na resnost. A to ni strategija, ampak lastnost njegovega značaja. Nekoč je bil komik, a mu je vloga politika vsekakor bolj pisana na kožo.

»Želim si, da bi politične funkcije opravljali ljudje, ki so resni, delajo po svoji vesti in ne zganjajo šova,« je dejal med kampanjo za predsednika vlade. Tisti, ki so pričakovali, da bo tudi kot politik stresal šale, so se ušteli. Ni smešen, zmore pa biti komičen. Pravi tudi, da je v politiki srečal precej ljudi, ki so veliko bolj komični, kot bi jih lahko sam prikazal v katerem od skečev. Izkušnje mu pomagajo, da prepozna igranje in dramatiziranje posameznikov, za katerima se običajno skriva neopravljeno delo ali prikrivanje resnice. Trdi tudi, da zelo hitro prepozna, kdaj ga hoče kdo preslepiti, vi pa si lahko ob tem prikličete v spomin tisti zametek nasmeha v kotičku njegovih ustnic, ki običajno spremlja takšne njegove izjave.

Za vsako situacijo se najde primerjava. Pred kandidaturo za župana sem imela z njim še en intervju, ko je osem let vodil kamniško občino, pa ga nisem kaj dosti spremljala. Dokončno me je znova pritegnil, ko je napoved kandidature za predsednika države utemeljeval s kritiko Pahorjevega načina opravljanja najvišje politične funkcije. Dejal je, da ljudje preprosto nimajo več predstave o tem, kaj predsednik JE oziroma bi moral biti – podobno kot otroci mislijo, da je krava vijoličasta (zaradi krave Milke v televizijski reklami).

Oh, te njegove primerjave. Odlične, slikovite, jasne, izčiščene vsega nepotrebnega – nekakšne minimalistične karikature. Gre za prebliske ali so rezultat globokega razmišljanja? Ne vemo. »Zaradi takšnih primerjav me ljudje bolje razumejo,« pojasni. Od nekdaj uporablja zdravo kmečko logiko in kot predsednik vlade v javnosti občasno pokaže le kanček zdravega humorja. Si še kdaj privošči kaj več komičnega izražanja? Pogosto je prav na meji, da »zdrsne v lik«, pravi Sašo Hribar, ki ga zelo dobro pozna, tako da mu vsekakor lahko verjamemo. »Kadar povleče ustnico navzdol in privzdigne glavo,« dobro bere Šarčevo mimiko njegov nekdanji imitatorski kolega. Ali Marjan Šarec še kdaj uprizori kakšno imitacijo za najbližje prijatelje ali za svojo ženo? Ne vemo.

Ko so se v času njegove kampanje umazano osredotočili na dejstvo, da je posvojen otrok, in namigovali, da ima morda v sebi tudi nekaj balkanske krvi, je povedal: »Res je, posvojen sem. Tega ne skrivam. Svojih bioloških staršev ne poznam.« Tudi ob tej priložnosti je ustvaril briljantno primerjavo in vsem po vrsti zaprl usta: »Mešanci so tako ali tako bolj odporni kot psi z rodovnikom.«

Dejstvo, da se še vedno ne more znebiti Serpentinška, ker nekateri ljudje izmišljenega lika ne ločijo od realnosti, pa je pojasnil z besedami: »To, da je pokojni Demeter Bitenc igral nemške generale in častnike v toliko filmih, verjetno še ne pomeni, da je bil nacist.«

Še kamen bi zajokal. Od nekdaj je stresal takšne bisere. Ko je pred parlamentarnimi volitvami leta 2008 nastopal na shodih stranke SD, mu je župnik, pri katerem je prej v cerkvi pogosto bral berilo, očital nastopanje za »komuniste«, Marjan pa ga je nagajivo vprašal, ali naj potemtakem vzame nazaj denar, ki ga je med nabirko spustil v puščico.

Na vprašanje, koliko se vmešava v delo svojih ministrov in koliko jim gleda pod prste, je odgovoril, da zelo malo, da jim raje zaupa, če se vmeša, pa mora biti zadeva že zelo daleč. »Tudi pilot na letalu ne pregleda vsakega vijaka, ampak načeloma zaupa ustreznim službam.« Gre za slikovitost, s katero tudi sam sebi pomaga razumeti svet in odnose?

Nazadnje je Ljudmili Novak, ki ga je okarala, ker je zavrnil govor poslancem v evropskem parlamentu, češ da je to hudo škodilo ugledu Slovenije, odgovoril, da bi še »kamen zajokal ob tem, kar je pravkar povedala«. »Verjamem, da je vprašanje postavljeno dobronamerno ravno toliko, kot verjamem, da je Zemlja ploščata,« je še dejal poslanki NSi. Ker so ga napadali tudi drugi, je postal ciničen: »Lepo, da ste se vsi združili proti meni. Upam, da boste znali biti tisti, ki boste v naslednjem mandatu izvoljeni v evropski parlament, tako enotni tudi, ko bo šlo za Slovenijo.« Kot da bi hotel pokazati, da se zna tudi on – čeprav nerad – prepirati. Takrat je tudi poudaril, da je pač človek, ki ne bo nastavil drugega lica, ko ga nekdo udari po enem.

Ko je v zvezi z nakupom osemkolesnikov sklenil vse skupaj ustaviti in pretehtati, je to slikovito pojasnil z besedami: »Takšna študija je potrebna, da nas ne bo znova bolela glava, kot nas je bolela pri patriah, ki smo jih dobili oskubljene. Hoteli smo kokoši nesnice, dobili pa smo piščance brez perja.«

Tako normalen, da to ni normalno? V resnici gre za običajnega človeka, ki je odraščal kot posvojen otrok nekoliko starejšega zakonskega para. Najbrž je tudi to vplivalo na njegovo osebnost. Ko so drugi otroci zganjali neumnosti, se je on poglabljal v zgodovinske knjige ali spremljal odlične jugoslovanske kvize. Zgodovina je bila in ostala njegova velika ljubezen. Iz nje se nenehno uči. Ko je imel dvanajst let, je z velikim zanimanjem spremljal plebiscit. In že takrat je menda čutil, da bi rad za Slovenijo naredil vse, ker jo ima rad. »V pisarni imam sliko Rudolfa Maistra, ker sem domoljub do petnih žil,« pravi danes predsednik vlade.

Redno je hodil k maši in celo ministriral, najpogosteje pa je v cerkvi bral berilo. In kot predsednik slovenske vlade ga je nedavno spet bral. Je kmečki fant, ki je od nekdaj hranil živali in tudi kuhal koline. Z vsem srcem je že dolgo predan prostovoljnemu gasilstvu. Na eni od gasilskih veselic je spoznal zdajšnjo ženo Barbaro Iskro, profesorico italijanščine in slovenščine.

Je bolj samotarske sorte in nima veliko prijateljev. »Sem strašno racionalen tip. Pri meni je čustev zelo malo. Čustvujem le takrat, ko gre za resnično zelo osebno stvar. Drugače me ne boste videli, da bi se čustveno odzival. Vsaj navzven ne,« mi je povedal pred desetletjem, in to drži še danes.  

V pižami pred televizorjem. Kot pravi, za osebno srečo ne potrebuje veliko. Od materialnih dobrin mu zadostuje hiša, ki sta jo starša zgradila leta 1945, ter nekaj zemlje in gozda. Vse to je podedoval. Rad zbira avtomobile starodobnike, kot so lada niva, stari NSU »princ«, traktor iz leta 1987 … Ta vozila skrbno pere, gladi, jim brska po motorju … Njegov največji luksuz je, da lahko zvečer v pižami sedi pred televizorjem in gleda, na primer, Umore na podeželju ali kaj podobnega, dokumentarne filme …, da so vsi doma, on, žena in obe hčerki. To je vse, kar potrebuje. Največja žrtev pa je, ko se končno z družino odpravi na dopust in nato en teden zdrži na morju. Dopusta preprosto ne mara in ga ne potrebuje.

Marjan sam pere in lika srajce ter obvlada večino gospodinjskih opravil, ga je pohvalila žena, kot njegovo malce slabšo lastnost pa omenila zelo močan čut za odgovornost, kar zna biti včasih moteče. »Maksimalno se trudi tako v službi kot doma, kar včasih pomeni, da pregori, in takrat vem, da potrebuje čas zase,« je povedala.

Odkar je predsednik vlade, ima vedno skrbno urejeno pričesko in iz hiše se menda nikoli ne odpravi brez parfuma, ki mu ga izbere žena.

Več v reviji Zarja št. 15, 9. 4. 2019.