Sprejme me prisrčno, spomni me, da sva tako rekoč rasli skupaj, obe v Medvodah, otroka socializma. Lidija je odločna, zgovorna sobesednica, nima nobenih zadržkov, niti ko jo vprašam po višini plače. Na kongresu največjega sindikata v državi, Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, je postala njegova predsednica. Prva ženska na čelu največjega sindikata, ki ga je prej 26 let vodil Dušan Semolič. V novo funkcijo stopa samozavestno. V kakšne čevlje bo stopila, kako ga bo vodila, kakšen je danes pomen in kakšna je moč sindikatov? In kakšna je zasebno?

Magistra Mojca Inkret, predsednica Delavske zveze pri SDS, je na spletni strani SDS napisala, da vi pa že ne morete postati predsednica Zveze svobodnih sindikatov, saj je bil vaš oče upokojeni general Jugoslovanske ljudske armade.

Saj sva se ravnokar predstavili, obe sva Medvodčanki, in če kdo, potem moji sokrajani zagotovo vedo, da tega »generala« nikoli ni bilo in da ni moj oče. Če ima človek priimek, ki povrhu vsega ni njegov, še ne pomeni, da je hči generala.

Ampak to je bil prvi zadetek pod vašim imenom, kako lahko objavljajo takšne neresnice?

Za to stvar se že nekaj časa ve, da ni resnična, to vedo tisti, ki so jo objavili, pa je še vedno tam, kjer je bila, na spletni strani SDS. Zadevo sem v javnosti že zanikala. Tudi ne vem, zakaj bi ta gospa trosila čenče. To res ne sodi na kakšno resno spletno stran.

Čenče so se začele takoj, ko se je izvedelo, da ste najresnejša naslednica šefa največjega sindikata v državi, Dušana Semoliča.

Pričakujem še kakšne puščice, saj je to položaj, v katerega letijo strele. Pri nas je očitno treba vsakogar umazati že pri prvem koraku. Poskus je bil, nekateri bodo vse življenje prepričani, da je to res, a tisti, ki me poznajo, vedo tudi resnico. Dokler imam čisto vest, mi je za takšne stvari vseeno.

Končno ženska na takšnem položaju, na položaju predsednice velikega združenja sindikatov. Doslej so bili na njem izključno moški.

Zame sicer to ni kakšna nova izkušnja, jaz sem bila presenečenje leta 2006, ko sem bila prva predsednica velikega sindikata SKEI. Že Sindikat kovinske in elektro industrije se sliši grozno moško, tudi na tem položaju so bili prej izključno moški, predsednica pa sem postala zato, ker se moški med sabo niso razumeli. Leta 2006 je bil boj egov, grozilo je, da bomo šli narazen, in fantje v izvršnem odboru so se zbrali in me prosili, ali bi prevzela vodstvo. To ni bila moja ambicija, želela sem biti v delovnem pravu; po izobrazbi sem pravnica. Takrat sem jim rekla, če je krepka večina zame, lahko ugriznem v to. In 90 odstotkov jih je bilo zame. Ta izkušnja je nekaj časa pomagala, da smo lažje delali. Še dolga leta smo se spominjali, če smo prišli v kakšno krizo, kako smo se leta 2006 lahko dogovrili. In smo se spet. Tako da imam z moškimi vodji pozitivne izkušnje: ženskam želijo pomagati, če že grejo v boj namesto njih. Nikoli mi niso metali polen pod noge.

Kako se je zgodilo, da ste bili edina kandidatka za predsednico?

Situacija je bila dokaj podobna tisti iz leta 2006. Kolegi iz hiše so predlagali, naj me prepričajo, da grem v kandidaturo. In postavila sem jim isti pogoj kot takrat: če se boste med sabo dogovorili, da je to to, sem pripravljena. Če pa boste potem predlagali še deset kandidatov, se ne grem, ker bo samo prepir. In tako je tudi ostalo. Zato je bil to za nekatere nedemokratičen kongres – z enim kandidatom, pa še to kandidatko! – ampak v normalnem svetu se pač po mojem dela tako. Ljudje se dogovorijo prej, če se le da. Na volitve se hodi, če se ne morejo dogovoriti. Tako da nismo imeli situacije kot pri predsedniku države. Smo poenostavili.

Boste pokomentirali situacijo okrog predsednika države?

Tole ni v redu. Res je, da ima vsak pravico kandidirati in se videti kot predsednik države, ampak na sedanji način ponižujemo funkcijo. To je lahko demonstracija slovenskega duha, zagotovo pa ni ne prav ne dobro. Verjamem, da bo čez nekaj časa to samo zanimiv spomin in da se ne bo obneslo, ker tako ne gre. Vsak pač ne more biti predsednik države, čeprav tako misli. To bodo pokazale že volitve.

Celoten pogovor si lahko preberete v 41. številke revije Zarja.