Ljudje

IQ in blaginja naroda

Žana Kapetanović
7. 7. 2009, 10.45
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Slovenci smo se slabo izkazali v raziskavi IQ in blaginja naroda, ki govori o tem, da je stopnja gospodarske rasti v državi povezana z inteligenčnim količnikom (IQ) njenih prebivalcev. Najvišji povprečni inteligenčni količnik na svetu imajo na Japonskem, in sicer 110, Slovenija pa se »ponaša« z IQ 96.

Slovenci smo se slabo izkazali v raziskavi IQ in blaginja naroda, ki govori o tem, da je stopnja gospodarske rasti v državi povezana z inteligenčnim količnikom (IQ) njenih prebivalcev. Najvišji povprečni inteligenčni količnik na svetu imajo na Japonskem, in sicer 110, sledijo pa jim drugi narodi Daljnega vzhoda. V razponu od 100 do 103 so uvrščene visoko razvite zahodnoevropske države, Slovenija pa se »ponaša« z IQ 96, tako kot Urugvaj, Argentina in Rusija. Edina tolažba pri tem spoznanju o »povprečju povprečja« slovenske inteligentnosti bi lahko bilo dejstvo, da so se še slabše odrezali Hrvati, pri katerih je povprečni IQ 90.

Richard Lynn, psiholog z univerze v Ulsterju, in njegov helsinški kolega Tatua Vanhanen sta v znanstvenem delu IQ in blaginja naroda, ki sta ga utemeljila z raziskavo v 60 državah sveta, ugotovila, da je stopnja gospodarskega razvoja, s tem pa tudi blaginja države, povezana z inteligenčnim količnikom njenih prebivalcev.
 

Zgolj povprečna slovenska pamet
Kot je pokazala omenjena raziskava, imajo najvišji povprečni IQ narodi daljnovzhodnih držav – Japonska 110, Hongkong 107 (Kitajska sicer malce zaostaja, saj je povprečni IQ v tej državi 98), Južna Koreja 106, Tajvan 104 in Singapur 103. V razponu, ki zajema povprečni IQ – od 100 do 103 –, so se uvrstile visoko razvite zahodnoevropske države: Nemčija, Italija, Švica, Nizozemska in Velika Britanija, med neevropskimi državami pa Nova Zelandija. Nekje na sredini – s povprečnim IQ 96 – se je znašla Slovenija.
Izmed evropskih držav so se bolje od Slovenije odrezale Francija, Finska, Slovaška, Češka, Danska, Nizozemska, Švica, Italija, Velika Britanija, Belgija, Avstrija, Nemčija in Irska. Enak povprečni IQ kot Slovenija imajo Španija, Rusija, Argentina in Urugvaj. Tik za Slovenijo sta se uvrstili Romunija in Malezija, še malce nižje pa Poljska, Tajska in Portugalska. Hrvaška ima povprečni IQ 90, Srbija pa še za točko nižjega (v raziskavo niso bile vključene druge države z območja nekdanje Jugoslavije).
Dr. Richard Lynn je seveda dvignil veliko prahu s trditvama, da so moški v povprečju inteligentnejši od žensk in da se srednja vrednost IQ razlikuje glede na narodnost.
Zaradi prve trditve ni bilo kaj dosti razburjanja, posameznike (moške) je zabolelo le to, da pripadajo povprečno inteligentnim narodom. Še posebej prizadete so se počutili Izraelci (IQ 94) in Hrvati (IQ 90). Slovenci se nismo pretirano razburjali, vsaj ne na glas.

                                                         

 -Kaj sploh je inteligenčni količnik?
Glede opredelitve inteligentnosti se še vedno krešejo mnenja. Najbolj znana definicija pravi, da je inteligentnost intelektualna sposobnost reševanja novih in zapletenih situacij, sposobnost učenja iz izkušenj, sposobnost prilaganja ter pravilnega sklepanja povezav in razmerij, ki nam pomagajo reševati nove probleme in s pomočjo katerih se orientiramo v danih situacijah. Nekateri avtorji pravijo, da je inteligentnost tudi sposobnost abstraktnega razmišljanja, razumevanja vzrokov in posledic določenega problema, sposobnost ločevanja bistvenega od nebistvenega ter učenje in prilaganje začrtanemu cilju. Številni teoretiki tej definiciji dodajajo še ustvarjalnost in osebnost.
Za druge pa je stvar zelo preprosta in matematično jasna: IQ je razporejen od 50 do 150, njegova srednja vrednost je 100, standardna deviacija pa 100/6. V ta razpon sodi 99,73 odstotka prebivalcev. Približno 50 odstotkov jih ima povprečen IQ (od 90 do 110), okoli 13 odstotkov se ponaša z vrednostjo med 110 in 139, 1,5 odstotka ljudi pa doseže raven genija. Vrednosti od 80 do 89 so opredeljene kot nizka inteligentnost. Pri vrednostih pod 70 pa je zakonsko določena meja zaostalosti.


-Je IQ res verodostojno merilo?
Razpravljati o inteligenčnem količniku določenega človeka oziroma skupine ljudi ali celo napovedovati njihove morebitne uspehe ali neuspehe je izjemno odgovorno, saj gre za zelo občutljivo temo in ranljivo intimo človeka.
Problematičen je pravzaprav že sam pojem inteligenčni količnik. Mnogi menijo celo, da je popolnoma nesmiseln. Med psihologi prevladuje mnenje, da gre za spremenljivko, ki se med odraščanjem spremeni v konstanto. Nekateri psihologi pa trdijo, da je to psevdoznanstveni pojem, medtem ko so posamezniki, ki so prepričani, da je mogoče svoj IQ izboljšati z vajami in celo s prehrano. Takšno stališče v svoji knjigi IQ pod vprašajem navaja britanski psiholog Michael Howe.
Nasprotujočih mnenj glede merjenja stopnje inteligentnosti je še posebej veliko v primerih, ko jo ocenjujejo na kolektivni, v tem primeru nacionalni ravni. Lynn in Vanhanen v knjigi IQ in blaginja naroda navajata, da po njunem mnenju povprečni IQ naroda ni edini, je pa zagotovo najpomembnejši dejavnik gospodarskega razvoja in bogastva države, saj znaša njegov delež kar 70 odstotkov. Drugi dejavniki so družbena ureditev oziroma tip organizacije družbe in naravni viri, ki pa imajo po njunem mnenju precej manjši vpliv od stopnje inteligentnosti določenega naroda.
Tudi ameriška sociologinja Linda Gottfredson in angleški psiholog Ian Deary trdita, da je družbeni status močno povezan z inteligenčnim količnikom in drugimi kazalci inteligentnosti. Njuno tezo so mnogi kritizirali, kljub temu pa so znana določena dejstva, ki jo potrjujejo. Kot navaja revija Forbes, obstajajo številne študije, ki govorijo o pozitivni povezanosti med višino inteligenčnega količnika prebivalcev sodobnih razvitih držav, višino prihodkov in družbenim statusom.
Sklep je vedno znova enak: inteligenčni količnik res ni vse, je pa kar dober indikator tega, kako se bodo ljudje v življenju uveljavili. K uspehu človeka torej veliko pripomore inteligentnost, pomembno vlogo pa imajo tudi nekateri drugi dejavniki, kot so temperament, častihlepnost, močna volja in – ker smo ljudje socialna bitja – tudi čustvena inteligentnost, ki je v zadnjem času zelo opevana.

Še vedno se krešejo mnenja o pomembnosti inteligenčnega količnika. Ena od najbolj znanih teorij, ki pravi, da inteligentnost vključuje veliko več komponent, kot jih lahko zajame testiranje IQ, je teorija Howarda Gardnerja. Ta trdi, da inteligentnost sestavlja osem komponent: logična, lingvistična, prostorska, glasbena, telesno kinetična, naravna, osebna in medosebna. Le na katero od teh lahko računamo Slovenci v prizadevanjih za zvišanje povprečnega IQ in posredno izboljšanje blaginje naroda?

                                                                      Jana, št. 27., 7.7.2009