Ljubezen do športa je ena od niti, ki povezuje vse člane Cerarjeve družine in je pred več kot petdesetimi leti na isto pot najprej pripeljala Mira in Zdenko. Čeprav sta se pred tem že nekaj let videvala v telovadnici, kjer sta oba trenirala gimnastiko, sta se zares opazila šele po nekem nastopu za policiste v Tacnu. Miro jo je kavalirsko pospremil do doma in takrat, pravita, se je vžgalo! »Sploh ne smeva povedati, koliko sva bila stara, ker bi bilo to nevzgojno,« se sramežljivo nasmehne Zdenka. Na prigovarjanje drugih sta nam kljub temu zaupala, da je imela ona štirinajst in Miro šestnajst let. Ampak ker sta se videvala večinoma le v telovadnici in se družila na potovanjih na medrepubliška tekmovanja, se je njuna ljubezen razvijala počasi. So jo prevzele Mirove jeklene mišice, se skupaj z njunimi otroki pošalimo. »Po pravici bom povedala, da me je prevzela ta njegova kombinacija moči in nežnosti. Prijazen, kavalirski je bil.« Kaj pa je pritegnilo Mira? »Okoli nje je bila vedno gneča,« se je skromno nasmehnil. »Lepa je bila, simpatična in dobrosrčna.« Le kako je ne bi bil opazil! Na obletnico začetka njune ljubezni se vsako leto 13. maja spomni z rumeno vrtnico, cvetico, ki jo ima Zdenka najraje in jo dobi tudi za 8. marec in rojstni dan.

Knjiga: Miro Cerar in njegov čas
Naš najboljši telovadec vseh časov, lastnik 30 kolajn z največjih tekmovanj, je po koncu svoje kariere postal aktiven športni delavec, izjemen borec za ferplej, eden izmed ustanoviteljev Olimpijskega komiteja Slovenije, Slovenske olimpijske akademije in ambasador Slovenije za šport, toleranco in ferplej. 28. oktobra praznuje sedemdeset let in ob tej priložnosti bo dva dni pozneje izšla knjiga Miro Cerar in njegov čas v slovenskem, teden dni zatem pa še v angleškem jeziku. Knjigo izdaja Gimnastična zveza Slovenije oz. zanjo Gimnast, d. o. o., napisali so jo Sebastijan Piletič, Zala Zaletel, Edvard Kolar in Jože Kostanjevec, oblikoval pa Dejan Ogrinec. 

Vseč v Jani št. 42, 20.10.2009