Ni tako davno, ko sem bila na obisku pri prijateljih. Mlajši par, lep za umret. In prav tako neumen. S sinom, ki drugače kot njegovi starši natančno ve, kaj v življenju hoče. Obiske na skrivaj nabuta, pohodi, popljuva in naščipa, da si jih večina dolgo ne upa niti pomisliti na še kakšen obisk. Mali v glavnem doseže svoj namen – vsa pozornost ostane pri njem.

 

Tistega dne me je uščipnil, da sem bila podpluta še mesec dni. Brez zamere sem se odzvala z blagim mini uščipom, ki je dosegel zavidanja vreden učinek: osuplo začudenje, trmast met ob tla, po podaljšani kričalni fazi pa še obdobje muljenja v mračnem kotu, daleč od ljudi. Toda od tedaj sva z malim Adolfom zelo dobra prijatelja.
Z Adolfovo mamo sva včasih skupaj pili kavo. Eno do dve na leto. Letos sva si jo zaradi pripravnosti in pomanjkanja časa omislili kar pri njih doma. Adi, kot mu ljubkovalno pravim – čeprav otrok, kot je on, ne potrebuje ljubkovalnega imena –, se je tisti dan (spet) odločil, da bo v središču pozornosti. Ker si je dobro zapomnil, da z mojo ne bo nič, me je samo lepo navihano pogledal, se prišel malo stisnit, potem pa stekel k stikalu za luč in startal na mamino pozornost. Poskusili sva spregovoriti besedo, dve, pa je bila vsaka prekinjena z mamino prošnjo Adiju, naj neha. Preneha neutrudno prižigati in ugašati uboge svetilke. Po desetih minutah in dvajsetih opozorilih se je mali naveličal. Pa ne »štrckanja« luči, da ne bo pomote, temveč mamine neučinkovitosti – to se je dalo zlahka prebrati na malem obrazu, ko je korakal proti njej, se postavil čisto pred njo, se povzpel na prste in jo pljunil v obraz.
Potem je hitro stekel nazaj k stikalu in nadaljeval svojo zabavo, kot bi se ne zgodilo nič.
Meni se je stemnilo. Adijev pljuvalnik se mi je začel opravičevati, da je otrok zdaj v neki strateško pomembni fazi razvoja, ko je neskončno občutljiv za napačne besede in ga je treba pustiti, da dela po svoje, sicer bo katastrofa in se lahko upre celo tako, da preneha dihati ...
Čez nekaj mesecev me je Adijev pljuvalnik poklical in čisto objokan sporočil, da se peljejo z urgence. Ker da je sinček nehal dihati na enem svojih izsiljevalskih pohodov. Zdaj je sicer na srečo vse v redu; je začel takoj spet dihati, ko je dobil, kar je hotel ...
Adolf bo kmalu šel v šolo. Na kavi z njegovo mamo se ne dobivam več. Ne želim biti zraven, ko ga bo spet razjezila. Slišala sem namreč, da se je mali začel zanimati za lahko strelno orožje.