Pisanje je delo za lačne. Ljubezen Nore Ephron do vsega, kar je povezano s hrano, je dobro dokumentirana. »Sem tiste vrste človek, ki bi se za skledo čilija čisto zares odpeljal ure in ure daleč,« je nekoč zatrdila. Ali pa: »Po mojem je kuhanje neke vrste potovanje v času. Ko kuhaš, si včasih s svojo mamo.« Morala bi imeti vsaj sto kilogramov, ampak v resnici je drobcena kot vrabec. Na hrano misli, celo ko piše scenarije. »Hrana je vse, o čemer razmišljam pri pisanju scenarijev. Sem dovolj dolgo delala, da upravičim sprehod do kuhinje?«
In to je bilo, še preden ji je nekdo prišepnil idejo, da bi dve ne posebno filmični knjigi o ljubezni do kuhanja združila v en film. Ki je povrhu še komedija.

Zamolčana zvezda. Eno polovico je prispevala Julia Child, ikona ameriške kuhinje, avtorica številnih kuharskih knjig in televizijskih oddaj o kuhanju, ki je novembra 1948 z možem diplomatom prišla v Francijo in odkrila francosko kuhinjo. Vsega je bil menda kriv slasten morski list v masleni omaki, ki jo je že prvi dan v Franciji tako očaral, da se je ženska, ki ni znala skuhati niti jajca, vpisala v kuharsko šolo in sčasoma postala kuharica, ki je Američanke prepričala, da je francoska kuhinja nekaj, kar lahko skoraj brez nevarnosti pripravljaš tudi v lastni kuhinji in za to ne potrebuješ poklicnega kuharja. Leta 1961 je po večletnem prizadevanju izšel prvi del (drugi pa leta 1970) njene znamenite kuharice Mastering the Art of French Cooking (734 strani, 524 receptov). Na stara leta je napisala tudi knjigo spominov My Life in France, na katero se je oprla Nora Ephron.
Druga zgodba, ki se prepleta s prvo, se dogaja več kot pol stoletja pozneje, pripoveduje pa o drugi Juliji, Julie Powell, administrativni delavki v New Yorku, ki je, nezadovoljna s svojim življenjem, iskala izziv. In ga je našla: v enem letu je sklenila preskusiti vse recepte iz slovite kuharice Julie Child. Začela je konec avgusta 2002, se pretolkla skozi vseh 524 receptov in o tem pisala blog, pozneje pa ga je predelala še v knjigo Julie & Julia: 365 Days, 524 Recipes, 1 Tiny Apartment Kitchen (2005). Broširana izdaja leto dni pozneje je imela naslov Julie & Julia: My Year of Cooking Dangerously.
Iz tega je Nora Ephron (ki se je tudi poskusila prebiti skozi vse recepte Julie Child, a je obupala približno na polovici) skuhala film, ki je zabaven, inteligenten in niti za trenutek dolgočasen. Vse recepte v filmu (razen aspika) je preskusila tudi sama. »Moj poglavitni cilj je bil, da gredo ljudje iz kina na smrt sestradani,« je priznala. »Hoteli smo posneti film, ki bi naredil to, kar je počela Julia: jih pripravil do tega, da bi si želeli kuhati. Zares sem prepričana, da bo veliko ljudi, ki bodo videli ta film, potem skuhalo boeuf bourguignon. Kajti na plakatu za film bi moralo pravzaprav pisati V glavnih vlogah: Meryl Streep, Amy Adams in goveji golaž.«
Najpozneje tu je treba pripomniti, da je boeuf bourguignon goveja enolončnica z vinom in gobami.

Nori na Meryl. Res so bili tudi kritiki, ki so se strinjali s tistim, ki je rekel: »Julie & Julia sta dva filma v enem. To je en film več, kot je potrebno,« ampak večinoma so bili navdušeni. Kajti Ephronova je v svojem receptu uporabila sestavino, ki nikoli ne zataji: Meryl Streep. In kaj je kritikom preostalo drugega, kot da so o Meryl v vlogi Julie Child pisali nekaj zelo podobnega kot New York Times, kjer je kritik vzdihnil: »Zdaj je za to igralko že zmanjkalo vseh obstoječih superlativov, in če bi rekli, da je prekosila samo sebe, bi povedali samo to, da ji je že spet uspelo.«
Nikoli ni imela občutka, da mora Meryl zelo garati, da se vživi v vlogo, je poročala režiserka. Imela je DVD z oddajami Julie Child, a bistvo ni bilo v oponašanju Julijinega visokega glasu: »Bila je popolnoma prepričana, da je skrivnost v tem, da je visoka.«
Julia Child, ki jo je nekdo opisal kot »božično drevesce – bila je ogromna in se je lesketala«, je bila visoka 187 centimetrov. Meryl jih ima 166. Ampak malenkost, kot je dvajset centimetrov višinske razlike, igralke ni ustavila. »Meryl je rekla, v tem filmu bom velika 187 centimetrov, in jaz sem rekla, a se hecaš?« Pokazalo se je, da je mislila čisto resno. Niso uporabljali posebnih učinkov, poroča Ephronova, uporabili pa so kup starih, dobro preskušenih trikov – čevlje z debelimi podplati, majhne statiste, prizorišča, zgrajena v dveh ravneh … »Kot bi snemali pred dvajsetimi leti,« pravi Ephronova.

Pornič za sladokusce. Junakinji imata poleg ljubezni do kuhanja še nekaj skupnega: moža, ki tudi ljubita hrano in ju podpirata. »Tako sem se razveselila, da lahko pišem o tem, kako lepo je imeti moža, ki misli, da je krasno, da se ti dogaja nekaj dobrega,« pravi trikratna nominiranka za scenarističnega oskarja. »Dejstvo je, da je v večini zakonov hrana pomemben dejavnik – v mojem je vsekakor.«
A hrana žal ni dovolj. Tudi ona (zdaj tretjič poročena) priznava: »Kuhala sem z moškimi, s katerimi zdaj nisem več poročena.« Film zamolči, da tudi zakon newyorške Julije nima srečnega konca – Julie Powell in njen mož nista več skupaj. In ga zato lahko še naprej mirno opisujete kot neka navdušenka, ki je napisala, da je to »kombinacija romantične komedije in prehranskega porniča, na katero sem dolgo čakala.« Bi o filmu lahko rekli še kaj boljšega?