Primoža je spoznal, ko je bil ta še »smrkavec«. Srečal ga je na nekem tekmovanju in fant ga je z nekaj svojimi potezami, česar pa Khalid noče natančneje pojasniti, tako navdušil, da je šel k njemu in mu rekel: »Ti si moj!« In je res. Enajst let delata skupaj in za Khalida Primož ni eden od športnikov, s katerimi dela, ampak je njegov mlajši brat. Zanj je pripravljen storiti vse, pravi, zato ker je super fant. Izjemno dober človek in discipliniran športnik. »Pri njem je vedno vse stoodstotno, nikoli manj,« pravi naš sogovornik.
Znanje obilnejše od bančnega računa
Seveda ga vprašam, zakaj je Primož nehal. Nič spektakularnega ni. Fant ima pač vsega dovolj. Star bo trideset let in od življenja bi rad imel še kaj drugega kot naporne treninge in strahovito požrtvovalnost, ki prinaša športne uspehe in odnaša prijatelje. Poleg tega bi bil s temi uspehi v privlačnejši disciplini, na primer sprintu, velika in bogata svetovna zvezda, s kladivom pa ne more niti na največje atletske mitinge.
Khalid tega sicer ni rekel, ampak Primoža najbrž bolijo tudi očitki, da se puli za denar in da mu je za druge pravzaprav vseeno. Ni iz takega testa. Primož je izjemno karizmatična oseba. Khalid od njega ni v vseh teh letih vzel niti evra. »Tako mora biti,« pravi Khalid. Pa ne, da mu Primož ni hotel dati ničesar, nasprotno. Ampak Khalid ima svoja načela. In fanta, tega srčnega fanta iz Brežic, ima zares rad.
Khalid ni bogat, razen v znanju. Po študiju v Zagrebu je šel za leto dni v Ameriko študirat športno medicino. Je tudi usposobljen kiropraktik, saj je bil na več tečajih, med drugim dvakrat v Los Angelesu pri kiropraktiku ameriške atletske reprezentance. Brez kiropraktike ne vidi smisla športne medicine, ker brez nje ni hitrega okrevanja. Sam kombinira raztegovanje in kiropraktiko; tako drugi kiropraktiki opravijo s hrbtenico v desetih minutah, on potrebuje najmanj 45 minut.
Khalidu njegovo obilno znanje prinaša tudi obilne ponudbe iz tujine, na primer iz nogometnih klubov Udinese pa New Castle, hoteli so ga v Bahrajnu … Kadar koli bi lahko šel, pravi, ampak dom, ta je v Podčetrtku, in družina, žena defektologinja in sinova, starejši študent prava na Reki in mlajši, gimnazijski prvošolec, ga držijo doma. Pa delo, polno izzivov, tudi.
V Termah Čatež so pod njegovim vodstvom uvedli rehabilitacijo športnih poškodb. Khalid je tako prepričljiv, da mu je vodstvo Term omogočilo nakup posebnega aparata za izokinetiko, vrednega 100.000 evrov. V Sloveniji ga imajo le oni, v vsej Evropi jih je kakšnih pet.
Aparat omogoča natančne meritve, s katerimi si pomagajo pri rehabilitaciji poškodb. »Moja največja ljubezen je rehabilitacija kolena,« pravi, »druga pa hrbtenica.« Njegovo izhodišče je, da je pri vsaki poškodbi treba opazovati statiko človeka, torej celoto. Tako pri poškodbah mišice te navadno sploh ne opazuje, ampak išče vzrok popolnoma drugje. Športniki so sprva začudeni, nato navdušeni, ker bolečine izginejo. Zahvale Maruše Ferk, Mitje Dragšiča in še marsikoga mu veliko pomenijo, govorijo pa tudi o tem, da dela prav. Tudi zato se trudi za vzpostavitev mreže fizioterapevtov in drugih potrebnih strokovnjakov po Sloveniji, ki bi delali po njegovi metodi in bi bile športnikom terapije tako dostopnejše. Atletska zveza mu je prisluhnila in pod njihovim okriljem takšna mreža uspešno deluje, Olimpijski komite Slovenije in druge športne zveze, na primer smučarska, za to niso imeli posebnega posluha. Škoda, meni Khalid, ki mu je žal, da zato z nekaterimi športniki iz teh panog, s katerimi so že dobro in predvsem zelo uspešno sodelovali, ne dela več. Razmišlja o tem, da bi moral za svoj predlog prepričati ministrstvo za šport, ki bi takšno mrežo lahko zagotovilo za mlajše generacije, aktivne v športu. Po njegovem je preveč takšnih, ki morajo nehati prav zaradi poškodb. Ali ki morajo počivati nekaj mesecev, ne da bi jih kdo zares natančno pregledal. Marsikdo od njih pride potem po pomoč prav h Khalidu.
Poškodb bi lahko bilo pol manj
Želi si, da bi več ljudi prišlo k njemu in njegovi ekipi vrhunskih strokovnjakov že prej, preden se poškodujejo. »Človeka testiramo, izmerimo njegov fizični primanjkljaj in na osnovi tega pripravimo program vadbe, ki od njega ne zahteva veliko. Prepričan sem, da bi lahko tako za 50 odstotkov zmanjšali število poškodb,« pravi Khalid. Pa je to zelo drago, ga vprašam. »Pregled in terapija, torej meritve, njihova interpretacija, pogovor, napotki in izdelava individualnega programa pri nas stane 42 evrov. V Barceloni, na primer, za to računajo 250 evrov.« Ekonomisti s to matematiko najbrž niso najbolj zadovoljni, ampak Khalid jih zna prepričati.
»Poškodbe so prepogoste, porast je velikanski,« pravi Khalid. Pa ne zaradi karvinga, ampak zaradi nespameti ljudi, ki telesa ne pripravijo na športne napore. Poudari tudi, da se moški poškodujejo večkrat. »Moški se več ukvarjajo s športom, a so hkrati manj previdni, pogumnejši in se tudi bolj precenjujejo. Ženske so pametnejše,« se smeje in prizna, da se je precej neumno nekoč poškodoval tudi sam. Pri deskanju, ko iz načela ni hotel pasti, je šlo koleno. Poučna izkušnja. Sicer pa se s športom ukvarja zmerno, s pametjo, ker je glava tako pri rekreativcih kot pri vrhunskih tekmovalcih tudi zelo pomembna, najraje pa igra tenis. »Sem boljši od Primoža!« pove v smehu.
Hitrost po karibsko
Njegov najljubši šport, zaradi športa samega in tudi s stališča poškodb, ki so pravi izziv, je seveda atletika, zares kraljica športa,čeprav je že med študijem na Hrvaškem veliko delal tudi z nogometaši, košarkarji, rokometaši. V kolektivnih športih lahko nekateri tekmo odigrajo tudi poškodovani, pravi, v atletiki in drugih športih, kjer odloča eksplozivnost oziroma stotinke stotinke, takšne možnosti ni. Tvoje telo mora biti v vsakem trenutku popolnoma pripravljeno.
Tako kot pri sprinterju Usainu Boltu, vprašam. »Vsi se sprašujemo o njem, ampak očitno je naravni talent. Dopinška kontrola je zdaj tako izjemno močna, da je res malo možnosti za goljufanje in da te ne odkrijejo. Bolt, ki je poskrbel za velik razvoj tehnologije, je pravzaprav prehitel čas, saj stroka predvideva take rezultate čez dvajset, trideset let. Bolt morda lahko dobi s substancami kakšno stotinko, ampak te pri njegovem svetovnem rekordu ne odločajo. Vedeti morate, da imajo ljudje na Karibih drugačne mišice in s tem eksplozivnost. Na svetovnih mladinskih prvenstvih v sprintu zmagujejo Bahami, Jamajka, Tobago, njihov 17-letnik je že razvit moški, naš še ne. Tudi pri dekletih je razvoj, tudi hormonski, hitrejši.«
Morda bo zdaj malo mirneje
Po Primoževem slovesu Khalid ne bo imel bistveno manj dela, bo pa njegovo življenje morda malo mirneje. Mnogi pozabljajo, da dela tudi z drugimi slovenskimi atleti, zato potovanje na olimpijske igre, na primer, ali drugo veliko tekmovanje nikakor ni turistično potepanje, ampak trdo delo. Takrat spi zelo malo, na tekmo pride vsaj uro pred športniki in je živčen. Bolj kot oni. Khalid ima rad ljudi, druženje. Veliko se smeje in je premalo doma.
Skrb in žalost ga spreletita le, ko omenim njegov rodni Irak. »Žalostno, res žalostno … Milijon in pol Iračanov je odšlo drugam v dveh letih, 300.000 in več je mrtvih. To, kar počne Amerika, kar je delal Bush … Uničili so državo. Zakaj? Zaradi nafte, ne zaradi človekovih pravic. Naj gredo torej v Afriko, če je to res! Umrli so vsi moji prijatelji, ljudje, s katerimi sem preživel lepa leta, moji starši. Na pogreb nisem mogel.«
Khalid se po tem, ko je odšel, nikoli več ni vrnil v Irak. Med Sadamovim režimom bi bil zagotovo v nevarnosti, in tudi zdaj čas ni primeren, čeprav je razmišljal o tem. Pa se Khalid ne vdaja žalosti. Ni v njegovi naravi. Naravi fanatika, kot o sebi pravi sam, ko kuje nove načrte, kako se čim bolj učinkovito lotevati polomljenih kolen.