V majhni dvorani v trnovskem kudu doni od aplavza in Roza se priklanja že tretjič. Njegov poklon je pospremljen z nedoločljivim izrazom na obrazu – deluje, kot da bi mu bilo malce nerodno. Ploska mu tudi predsednik države in prva dama, ki sta nas s svojo navzočnostjo vse presenetila. Andreja Rozmana Roze pa ne – predsednik je namreč njegov spodnji sosed in Roza mu hodi po glavi. Verjamem, da je miroljuben sostanovalec, ki svojo jezljivo plat sicer prijazne nature stresa na odru, včasih pa tudi na ulici med bentenjem čez kretenske voznike. Česa vsega ne počne! Multipraktik in rojen komik. Smejati se mu je tako preprosto in normalno. Tudi v času recesije mu ne gre slabo – Rozinteater praznuje 6. rojstni dan in je bil ustanovljen zato, da preživi tudi najbolj krizne družbene razmere.

Roza je bil ob ustanavljanju lastnega teatra očitno daljnoviden. »Vem, da se splača biti majhen.« Je najboljši zgled, kako zmanjšati stroške za produkcijo – v novi predstavi Passion de Pressheren, ki govori o velikanu slovenske poezije, igra kar nekaj vlog. V eni sekundi je Prešernova mama, v drugi Matija Čop, takoj nato jima odgovarja kot Prešeren. V njej brez napake in v zavidljivem ritmu pove najmanj sedem pesmi (Prešerna in Koseskega) ter doda še mnogo lastnih domislic – tudi v rimah. »Mogoče imam res nekaj več talenta kot povprečen človek, ampak blazno genialen tudi nisem. Vzamem si čas in se naučim.« Jah, skromnost je še vedno lepa čednost.
O Rozi razmišljam kot o mojstru rim: kjer je Roza, tam so rime. In obratno. Če ste zadnje čase zavili na katerega od muzikalov – Moje pesmi, moje sanje, Briljantina ali Neron, se niste mogli izogniti njegovemu delu.
Naročil mu ne zmanjka in Roza dela počasi in temeljito. To je očitno preverjen recept za uspešnost, saj njegove besedne pogruntavščine presenečajo tako v dramskih tekstih kot recimo v pesmih za otroke, v katerih lahko brez skrbi tudi starejši neizmerno uživamo in jih z zadovoljstvom goltamo. Njegov največji kapital so torej besede, ki jih obrača tako spretno, da ne veš, ali bi se krohotal naprej in še čez ali pa bi od osuplosti kar buljil in bolščal. »Meni je v redu, če se ljudje smejejo. Hujše je, če kdaj padejo v histeričen smeh – tisto je pa moteče.« Zato se pazite, kdaj in kako se smejete Rozi, se pošali.
Nikogar še nisem na gobec. Ogromno nastopa po šolah, in če postane njegovo mlado občinstvo nepozorno, postane siten. Ampak se ne razjezi. To se zgodi takrat, ko mu kdo res grize živce. »V Rusiji, kjer očitno takrat še niso bili vajeni uličnega gledališča, se mi je med nastopom na ulici z gledališčem Ane Monro zgodilo, da me je, medtem ko sem na lestvi čakal na svoj nastop v igri, eden od gledalcev poskušal stresti z lestve. Takrat sem se pa zelo razburil. Skoraj bi ga udaril! In to jaz, ki še absolutno nikogar nisem na gobec. No, nekoč sem v besu nekoga potisnil v lužo,« pripoveduje Roza in iz nahrbtnika potegne meter in lepilni trak. Praktičen tip? No, če si režiser, igralec, kostumograf in scenski delavec obenem, moraš pač po sili razmer tudi kaj izmeriti. Tokrat velikost kovčka, v katerega bo zložil vse potrebno za lutkovno predstavo Balon Velikon, s katero gre prvega novembra v sklopu evropskega otroškega festivala v Ameriko. Po tamkajšnjih javnih osnovnih šolah je lani že gostoval skupaj s pisateljico in ilustratorko Lilo Prap. »Že lani sem ameriškim otrokom povedal, kako je to z našo Slovenijo: da govorimo tak skrivnosten jezik, ki ga razume zelo malo ljudi. V resnici se tamkajšnji otroci ne razlikujejo kaj dosti od naših. Presenetilo me je, da jih še bolj zatirajo s tem, da morajo biti tiho, da ne bodo umetnika motili med nastopom. Pedagoge namreč zelo skrbi, da se na kulturnem dogodku otroci ne bodo znali vesti. Pa sem mislil, da je samo pri nas tako.«
Drugače pa slovenska mladina meni, da je Roza car in totalna faca, sem odkrila med spletnimi komentarji. Tako se bolj ali manj zdi tudi njegovima sinovoma, izmed katerih ima starejši že diplomo v žepu, mlajši pa je polnoletnik, ki ga oče bolj slabo pozna. Čeprav živimo skupaj, se zasmeje Roza.
Borec za jezik. Ko je v Ljubljani, ima Roza svoj drugi dom v trnovskem Kudu France Prešeren, gostuje pa tudi v Mali drami in na Metelkovi. Človek za vse sorte ljudi, torej. S svojim malim, mobilnim in prilagodljivim gledališčem je sila zadovoljen, čeprav sanja tudi o večjem – saj veste, malce več sedežev pač ne bi škodilo umetnikovemu žepu. Če je v takem ansamblu bolezen, gledališče obstane. »To je gledališče, ki ne more razpasti ali propasti, lahko samo obleži, obupa ali umre.« Zato pa si po grlu za dobro jutro in dan zliva planinski čaj, kajne? »Ne živim zelo zdravo, se pa trudim.« Tudi tako, da hodi v planine. Narava ga privlači in je po njegovem mnenju zlati adut Slovenije. Dokler bomo imeli tako lepo naravo, se ni bati, da bi si Roza poiskal drugo domovino.

Več v novi Jani, št. 43, 20. 10. 2009