Berlin je mesto s posebnim čarom. Tako je bilo v preteklosti in tako je tudi zdaj, ko je mesto po padcu berlinskega zidu znova zaživelo kot celota. Najbrž tudi v prihodnje ne bo drugače, saj bodo prebivalci, ki prihajajo z vseh koncev sveta z različnimi nameni in izkušnjami, poskrbeli, da bo mesto še naprej živahno svetovno središče.

Po velikosti je Berlin drugo največje mesto v Evropski uniji in ima skoraj 3,5 milijona prebivalcev, med katerimi so številni tujci. Največ je Turkov, ki jih je več kot 110.000, sledijo jim Poljaki in Srbi. Večina jih zdaj pripada že drugi ali tretji generaciji priseljencev, ki se bolj kot za Nemce ali pripadnike narodnosti svojih prednikov imajo kar za Berlinčane.
Sproščen življenjski slog
Obiskovalci v Berlinu hitro opazijo več stvari. Mesto je velikansko in razdeljeno na več okrožij, ki delujejo kot samostojne celote v večjem sklopu. Vsako ima svoje posebnosti in zgodovino, pogosto tudi svoje kulturne značilnosti. Na splošno velja, da je mesto prijazno, varno in odprto. V njem je veliko mladih, družabno in kulturno življenje je živahno, enako velja za izobraževanje, znanost in šport. Življenjski slog v mestu je sproščen in manj uraden kot v preostalih evropskih prestolnicah, življenje v Berlinu pa je cenejše kot v drugih glavnih mestih po svetu.
Berlinski zid kot zgodovinski opomin
Berlinskega zidu ni več, o njem pričajo le še kratki odseki, ki so ostali kot pomnik zgodovine. Njegovega padca nihče ne objokuje, čeprav se vse rane, ki jih je povzročil Nemcem, tudi dvajset let po dogodku še vedno niso zacelile. Danes je izginotje zidu videti kot poglavje v zgodovinskem učbeniku, čeprav je bil še pred nekaj desetletji zelo prisoten in nedotakljiv, celo nepremagljiv. Neusmiljeno se je zarezal v mestne predele in soseske ter razdelil vse, kar mu je bilo na poti: ulice in celo zgradbe ter seveda družine in človeške usode.
V dvajsetih letih, odkar zidu ni več, je odrasla celotna generacija mladih Nemcev. Zidu se le bežno spominjajo, bolj kot njegov obstoj pa so občutili spremembo v življenju svojih staršev. Veliko jih je izgubilo delo in po padcu, ko se je navdušenje poleglo, so doživeli velik stres. Vzorec, po katerem so živeli vse življenje, se je nenadoma spremenil. Razglasili so ga za zgrešenega, zato so se izgubljene počutili tudi sami. Posledice je bilo čutiti povsod. Pari so se ločevali, posamezniki so izgubili svoj cilj. Zato njihove otroke, ki so doživljali travme svojih staršev po padcu berlinskega zidu, pogosto imenujejo kar žrtvovana generacija. Čeprav se je mesto hitro razvilo, številni Berlinčani pravijo, da zid še vedno stoji v njihovih glavah.
Berlin gre naprej!
Ob obletnici padca berlinskega zidu v mestu pripravljajo veliko prireditev, ki bodo svoj vrhunec doživele 9. novembra, na dan, ko so odprli mejne prehode med Nemčijama in je simbolično padla železna zavesa. Za to priložnost je na tisoče mladih oblikovalo dva kilometra dolgo galerijo vzdolž nekdanje linije zidu med parlamentom, Brandenburškimi vrati in Potsdamskim trgom. 9. novembra zvečer bodo slavni umetniki, kulturni ustvarjalci in politiki ob Prazniku svobode skupaj podrli domine, nato bo po mestu več koncertov. Sporočilo vseh dogodkov je jasno, Berlin gre naprej, na svojo zgodovino pa ne želi in ne sme pozabiti.
Kratka zgodovina berlinskega zidu
Berlin je bil razdeljen na dva dela po koncu druge svetovne vojne, razdelili pa so si ga osvoboditelji. Vzhodni del je pripadel Sovjetom, zahodnega pa so nadzirale francoske, angleške in ameriške vojaške enote. V prvih povojnih letih se prebivalci mesta niso preveč ukvarjali s tem, v katerem predelu živijo. Vsi so namreč živeli slabo, zato jih ni zanimalo, kdo nadzoruje njihov predel. Razmere pa so se spremenile v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je v zahodnem delu lažje dobilo delo in je bilo mogoče živeti udobneje. NDR, ki je čedalje bolj tonila v ekonomsko krizo, se je odločila zapreti vse meje z zahodnim delom mesta. Ponoči 12. avgusta 1961 so zato posebne enote začele po razmejitveni črti postavljati pregrade iz bodeče žice in betonskih delov, ki so bili od takrat močno zastraženi. Prebivalcem Vzhodne Nemčije je bil prehod na drugo stran prepovedan. V naslednjih mesecih je pregrade nadomestil štiri metre visok zid, ki je vzhodni del mesta povsem izoliral od notranjega področja. Med gradnjo je veliko ljudi še skušalo pobegniti, nekateri uspešno, drugi so končali pod streli stražarjev.
Ko je bil berlinski zid zgrajen, je bil dolg 155 kilometrov. Skoraj trideset let je delil mesto in njegove prebivalce. Na vzhodni strani je bil videti kot neskončna siva črta, ki je ljudi v obubožani državi ločevala od obljubljene dežele, na zahodni strani pa so ga predvsem umetniki izrabili za svoj ustvarjalni protest in ga poslikali z angažiranimi mirovnimi sporočili.
Leta 1989, po številnih dogodkih, ki so socialistični blok držav prisilili v razpad, je padel tudi berlinski zid. Med ljudmi na obeh straneh se je sprostilo ogromno energije. Trpljenje družin in ljudi, ki se zaradi zidu ves ta čas niso mogli srečati, se je spremenilo v evforijo. V nekaj dneh so zid skoraj v celoti porušili. Danes stoji le še majhen del, ki priča o žalostnem obdobju zgodovine in je spremenjen v galerijo na prostem.