Ljudje

Teci Kazimira, teci!

Žana Kapetanović
13. 10. 2010, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Kazimira Lužnik, 76-letna Primorka, ki se je preselila v Slovenj Gradec, ima na obrazu sonce in veter v nogah. Kazimira je najuspešnejša slovenska atletska veteranka, ki je s svojimi udeležbami na maratonih prekrižarila svet, ta njena športna zagnanost pa traja že dolga tri desetletja.

Lahko rečem, da v vsem svojem življenju nisem srečala bolj optimističnega in bolj dobrovoljnega človeka. Kazimira Lužnik, 76-letna Primorka, ki se je preselila v Slovenj Gradec, ima na obrazu sonce in veter v nogah. Kazimira je najuspešnejša slovenska atletska veteranka, ki je s svojimi udeležbami na maratonih prekrižarila svet, ta njena športna zagnanost pa traja že dolga tri desetletja. Kazimira si je samo letos prigarala velikanski šop odličij. Njen 87-letni mož Mihael ji težko sledi. On namreč ne teče, temveč se rekreira s hitro hojo, ji pa v vsem stoji ob strani. Prevaža jo na ta njena romanja in ima razumevanje za njeno ljubezen do teka. To pa, kot smo se prepričali, včasih ni lahko.
»To se bo začelo počasi zmanjševati,« nam je omenil na koncu pogovora, Kazimira pa je strogo pogledala in dejala: »Kdo pa to pravi?«
Iz že odhajajočega avtomobila sem videla, kako je Mihael pomirjujoče objel svojo ženo. Ostala sta objeta kot simbol čudovite simbioze med jesensko obarvanimi hribi, ki obdajajo Slovenj Gradec. Oba je starost komajda rahlo oplazila, sem pomislila. Le kako jima to uspeva?

Če jo kdo vpraša, zakaj teče, Kazimira odgovori, da teče zato, da bi živela, in da teče na krilih veselja.
»Zaradi neverjetnega občutka svobode. Zaradi veselja v srcu. Ko tečeš, si kot ptiček, ki leti, leti, leti ...,« pripoveduje in hkrati krili z rokama in bega z očmi, kakor da bi se pred njo vrstile podobe vsega tistega, kar je videla, ko je tekla po vseh mogočih krajih sveta. Kazimira teče oziroma »teka«, kot pravi sama, že dobra tri desetletja.
A je začela šele v zrelih letih, ko jo je življenje prisililo k temu, da poišče zdravilo za stres in bolezen. Pravzaprav je začela teči, ko je začutila prva znamenja mene in ko se je odločila nekaj narediti za svoje zdravje. Pozneje se je še bolj strastno predala teku, ko je v njem iskala uteho in pomoč zaradi nesreče, ki je prizadela družino. Njen sin je naredil samomor. Po tej tragediji, ko je morala iz sebe izgnati toliko bolečine, je postala neustavljiva. Tekla je dolge ure in maraton je postal njena priljubljena disciplina.

Svojega Mihaela je mlada rentgenska tehnica srečala v Ljubljani. Delala je na stomatološki kliniki, on pa je bil pediater specializant na pediatrični kliniki. Po naključju je skrbel za njenega nečaka, ki je zbolel za otroško paralizo in ki ga je Kazimira redno obiskovala. Mihael se je zagledal v lepotico in jo povabil na zabavo k prijatelju. Kazimira je privolila. Vso noč sta preplesala in med njima je zagorela ljubezen, ki sta jo kmalu okronala s poroko.
V dveh letih je Kazimira rodila dva otroka in ob delu končala srednjo glasbeno šolo. Preselila sta se na Koroško, od koder je Mihael doma in kjer je dobil delo zdravnika. Čez leta je nato postal predstojnik pediatrične klinike. Družina se je vztrajno povečevala in na koncu sta imela zakonca Lužnik tri sinove in hčer. Danes, po 54 letih zakona, imata Kazimira in Mihael šest vnukov in tri vnukinje. Kazimira je bila vedno izjemno vitalna. Uživala je v gibanju in je med drugim zelo rada smučala. Kadar je otroke spremljala na treninge, ni nikoli stala ob strani in čakala, temveč je v tistem času tudi sama trenirala. Ko je hitra hoja, ki jo je sproščala, prešla v tek, se je počutila še bolj zdravo, polno poleta, bolj veselo in polno energije. Z vetrom v laseh je laže premagovala vsakdanje obveznosti, ki jih ob štirih otrocih in delu ni bilo malo.

Več v Jani št. 41, 12.10.2010