Aleš nam je postregel s čajem iz mete in melise, ki rasteta na njegovem vrtu. Ta je tako rekoč zastonj, smo ugotavljali, pa hkrati zelo dober in zdrav. Preprost. In prav to, preprostost, je izhodišče Aleševega razmišljanja. »Štiri leta že pišem blog z naslovom Preprostost. Zagovarjam prostovoljno preprostost, se pravi, da se človek sam pri sebi odloči, kje je zanj točka dovolj,« je pripovedoval med srkanjem okusnega čaja. »Vemo, kaj je skrajna revščina, prepoznamo jo, prav tako skrajni luksuz, in znotraj tega ima po moje vsak človek dolžnost, da se vpraša, kje je v tem razponu njegovo mesto. Zahodna civilizacija merila tega, kaj potrebujemo, postavlja zelo visoko. Sam mislim, da previsoko in je zato naša dolžnost tako do druge strani planeta kot tudi do prihodnjih generacij, da točko, kdaj je dovolj, pomaknemo navzdol.«
Še nikoli nisem jedel tako zdravo. Ko je preračunaval stroške za hrano, ki jih porabi njegova družina, je prišel na približno štiri evre na člana. Malo, pravzaprav. Že prej je njegova družina varčevala. Ne kupujejo nezdrave hrane in pijač, iščejo alternative, imajo svoj vrt, ki pa bi lahko bil tudi večji, če bi se jim ljubilo, je bil iskren Aleš.
A prehranjevanje za zgolj en evro na dan je resnično izziv. Prav vsak dan mu ne uspe. Lačen pa ni nikoli. »Treba je razmišljati, iskati drugačne oblike nakupa. Na začetku sem porabo za hrano le težko spravil pod en evro.«
Sploh če se želiš prehranjevati zdravo. Zato Aleš ne preračunava le centov, ampak tudi kalorije. »1800 kalorij potrebuješ, tudi če samo ležiš in ničesar ne počneš,« je pojasnjeval. On se je v dneh svojega projekta odločil za »lahko gibanje«, se pravi za rekreacijo nekajkrat na teden, ki terja približno 2500 kalorij na dan, če želi ohraniti zdravje. Zagotavlja jih tudi z enim evrom, čeprav s težavo. Shujšal je, je dodal. »Saj vem, da je mogoče dva meseca živeti ob kuhanem krompirju in vodi, vendar nočem tega. Hkrati pa ugotavljam, da nisem še nikoli jedel tako zdravo kot zdaj.«
Sprememba je potrebna v glavi. Ugotovil je, da so v naši vsakdanji prehrani še posebej dragi proteini. Meso. Mleko. »Nočem biti vegetarijanec, ampak sem spoznal, da je meso, ki je najpogostejši vir proteinov v naši prehrani, res drago,« je pripovedoval. Tako kot mleko. Prej ni razmišljal, ko je v trgovini kupoval predelano mleko, zdaj gre h kmetu, ki ima mlekomat na svoji kmetiji. »Je cenejše in boljše.« In iz mleka, ki ga dobi tam, sam dela poceni kislo mleko. Ta mu ob doma pečenem kruhu zagotovi obrok, s katerim se zlahka drži omejitve, da porabi za hrano le evro na dan.
»Sprememba je potrebna predvsem v glavi,« se je strinjal. Aleševa družina nima težav z eksistenco, imajo dobre službe, ne spopadajo se z revščino, in Aleš se je strinjal, da je izhodišče njegovega projekta gotovo drugačno kot pri tistih, ki so prisiljeni k varčevanju. A ne glede na to je »treba postaviti mejo, kaj zares potrebujemo«.
Alešev blog vsak dan obišče nekaj sto ljudi. »Morda se bo kdo od njih, ko bo gledal svoj nakupovalni voziček, vendarle vprašal, ali je hrana, ki jo kupuje, zares vredna toliko, kot jo plača.«
Aleš kruh peče sam. Kilogram moke ga stane 29 centov, elektrika, ki jo porabi za peko, 18 centov. Ljudje bi zares morali razmisliti o samoumevnosti nakupa v trgovini.
Je pa Aleševo prvo pravilo med projektom evro na dan, da z njim ne obremenjuje drugih, predvsem družine. »Zagovarjam prostovoljno preprostost, zato tega ne morem vsiljevati drugim,« je bil odločen.
Zemlja ne sme biti prazna. Otroci ga podpirajo, žena tudi, a ima tu in tam pomisleke, saj je družina Čerin zaradi očetovega projekta deležna medijske pozornosti, na katero pravzaprav niso bili pripravljeni. »Z vsakim zapisom na blogu se izpostaviš, tega sem vajen, si pa nisem mislil, da bom izzval toliko pozornosti,« je povedal Aleš Čerin.
Imajo ga za čudaka, se je strinjal, a »ljudje naj si mislijo, kar hočejo«, je rekel. On ve, kaj hoče doseči. Morda bo sprožil spremembo tudi pri drugih. 
»Nič se ne izplača, to je tako dober izgovor. Treba je pogledati, kaj lahko človek naredi sam, ne pa da jadikuje in prelaga odgovornost na druge. Slovenci smo, je pokazala raziskava, bolj kot drugi evropski narodi nagnjeni k temu, da odgovornost prelagamo na državo, na Evropsko unijo, celo na ZDA kot povzročiteljico krize, čisto nazadnje pa iščemo rešitev pri sebi. Poglejte samo, koliko neobdelane zemlje je pri nas. Ljudem se ne ljubi, poleg tega pa se izgublja tudi znanje. Včasih je bilo normalno, da ima vsaka hiša vrt; mlajše generacije pa mislijo, da se to ne izplača, da je pač vse mogoče kupiti.«
Eno od pravil Aleša Čerina med njegovim projektom je, da se ne odzove vabilom v goste in da ne sprejema darov. Razen če bi hrana propadla. »Vzamem, če bi hrana sicer propadla, na primer grozdje pri sosedih. Tudi to je eden od naukov mojega projekta, treba si je deliti. Moja prijateljica Marija ima pravilo: zemlja ne sme biti prazna, pridelki ne smejo propasti. Tega se skušam držati.« Pri Čerinovih sami delajo jabolčni kis, ko niso imeli svojih jabolk, so sorodnikom in prijateljem za jabolka plačali nekaj malega in nazadnje so bili vsi zadovoljni.
Nimamo pravice biti neodgovorni. Podobno razsodnost in varčnost kaže tudi dogovor, da si s sosedom delijo kosilnico. Zakaj vztrajati pri tem, da ima vsak svojo? »Ali veste, da smo država z največ traktorji na prebivalca na svetu? To veliko pove o nas. Naše izhodišče je, da moraš vse imeti sam, ampak to zgolj podraži naše življenje.«
Strinjala sva se, da pri nas še vedno prevladuje sistem več je bolje. Pa je res? »Ne gre za skopost, za revščino, ampak za zavestno odločitev, kaj je zame dovolj,« je poudaril Aleš.
»Neki ekonomist mi je rekel, da je potrošnja glavni motor za to, da se izkopljemo iz krize, skušal mi je pravzaprav vzbuditi slabo vest, češ da potrebujemo nov zagon potrošnje. Pa sem mu odgovoril, zakaj pa ne bi ekonomski cikel vrteli kako drugače. Zakaj ne na primer Pedro Opeka z mojimi devetimi evri na dan, s katerimi bo lahko kupil 18 kilogramov riža in vrtel cikel nekje drugje, tam, kjer pridelujejo riž. Zakaj moramo zahodnjaki vrteti svoj cikel tako na široko, medtem ko drugi zato komaj preživijo. Kaj nam daje pravico, da zapravljamo tako neodgovorno? Morda poznate zlato pravilo iz Svetega pisma, ki navdihuje tudi mene in ki ga poznajo vse religije in tudi humanizem, in sicer, da stori drugim to, kar želiš, da drugi storijo tebi, oziroma ne stori drugim tistega, kar ne želiš, da drugi storijo tebi. Mi v skladu s tem pravilom, ki smo ga sprejeli, nimamo pravice, da neodgovorno potrošimo vse, kar nam je dano. Neodgovorno je do ljudi na drugem koncu planeta in do prihodnjih generacij. Nimamo te pravice.«
Kar zagovarja Aleš Čerin, je zares preprosto, a ta preprostost želi spreminjati vrednote in zato pravzaprav pomeni revolucijo. »Revolucija ima negativen podton, res pa gre za obrat; revolucija, ki naj bi se zgodila z evolucijo v razmišljanju ljudi.«
Ljudem je treba vrniti dostojanstvo. Zato je bil zanj predsednik Drnovšek s svojim razmišljanjem v svojem zadnjem obdobju vzor, zdaj ga navdušuje Pedro Opeka s tem, kako ljudem vrača dostojanstvo. »Nedavno sem bil na socialnem tednu v Parizu, ko so pariški katoličani iskali nove paradigme v solidarnosti; solidarnost, kot jo imamo, se je v zahodnem svetu izpela; ugotovili so, da vzgajamo množico ljudi, ki jim oni rečejo asistiranci. Ljudje, ki ne znajo oziroma nočejo živeti brez državne pomoči, sploh se ne trudijo, in zato je treba najti drugačno pomoč. Ko imam, dam tebi, ki nimaš, in s tem te naredim odvisnega. Treba je torej ugotoviti, kako naj midva skupaj najdeva pot, da ti bo bolje. Seveda imate ljudi, ki so zares hendikepirani, in zanje je treba dobro poskrbeti, ampak veliko je takih, ki bi se jim dalo drugače pomagati. Pedro Opeka človeka potegne s smetišča, mu vrne dostojanstvo tako, da ga umije in nahrani, ampak potem morajo ljudje sami s prostovoljnim delom in izobraževanjem prispevati svoj delež. To pomeni, da se trajnostno izkopljejo iz revščine. In to se mi zdi prava pot.«